Več iz teme.

Obveščaj me o novih člankih:  
reportaža   dodaj
potniki   dodaj
William Wallace dodaj
William Wallace... dodaj
Ben Nevis dodaj
 
(reportaža) Viski, ovce, kilt, svoboda. Dobrodošli na Škotskem!
(reportaža) Viski, ovce, kilt, svoboda. Dobrodošli na Škotskem!
  08.09.2019  |  09:30  1
Čas branja: 14 min
Ob omembi Škotske misli popotnika najpogosteje uidejo k viskiju, nešteto ovcam, moškim v kiltih, dudam in domnevni skopušnosti, vendar ob popotovanju skozi to čudovito deželo na severu Britanije vidiš in spoznaš marsikaj drugega ter predvsem občutiš svobodo.

»Lahko nam vzamejo življenja, a nikoli nam ne bodo vzeli svobode. Škotska za vedno!« so besede, s katerimi je narodni junak William Wallace nagovoril ljudstvo ter popeljal Škote v zadnji boj proti Angležem. Epski prizori filma Pogumno srce, v roki kozarček taliskerja, na omari pa v kos tartana oblečen terier Bobby – darilo znanca s Škotske – so bili še tisti zadnji sprožilec, da sem za okrog 150 evrov iz bližnjih Benetk rezerviral polet v prestolnico Škotske, Edinburg.

Med prtljago se je našlo marsikaj, od kratkih hlač do toplih oblačil, nekam med superge in gojzarje sem stlačil celo kapo in rokavice. Pomlad na Škotskem najbrž ni takšna kot pri nas. Za dobrih 40 evrov na dan sem si rezerviral avtomobil. Ob avtodomu gotovo najboljši način, da si Škotsko, ki je velika za približno štiri Slovenije, ogledam po dolgem in počez. Že po spominu in slikah je pokrajina idealen cilj za tiste, ki želijo aktivno preživeti dopust.

Nekoč bogata z gozdovi je Škotska danes zanimiva zaradi značilne in izrazite zeleno obarvane krajine, šotne rjave zemlje, številnih jezer in gradov, ki še kako dajejo pridih mističnosti. Gotovo zanimiv je tudi zahod, kjer je večji otok Skye oziroma Otok bogov v gelščini – ta jezik govori približno 60 tisoč ljudi –, pravi izziv za noge in avtomobil pa bo večji severni del Highlands, saj je redko poseljen, prepreden s številnimi pohodniškimi potmi in kilometri ozkih cest z izogibališči (passing place), kamor se umakneš ob srečanju z drugim vozilom.

Zibelka in srce – Stirling

Po dvournem poletu in pristanku v glavnem mestu Edinburg je vse potekalo gladko. Sončno vreme, skoraj brez sapice, avtomobil pripravljen. Kot vedno odprem leva vrata, se usedem, a že hitro vstanem in skupaj z uslužbencem dobro nasmejim. Volan je seveda na desni, navada pa navada, a sem bil od tu dalje v prometu kaj hitro kot doma. Za vsak primer se usmerim na (brezplačno) avtocesto in brez pravega cilja poženem ven iz mesta, proti Falkirku in Stirlingu. Škotska, prihajam!

Da bo zanimivo, ne dvomim, saj dežela na svojem kompaktnem ozemlju obiskovalcem ponuja številne zaklade, tako svojo bogato zgodovino kot tudi divjo in neokrnjeno naravo. Že Falkirk z velikima kipoma konjskih glav (Kelpies) in vrtečim se dvigalom za čolne (Falkirk Wheel) je dober uvod v novo pustolovščino na severu Britanije. Za razmeroma razumen denar 80 evrov na noč prek spleta rezerviram preprosto sobo z zajtrkom oziroma B&B v Stirlingu in takšno iskanje prenočišč v nadaljevanju postane stalna praksa, kot ob jajcih na oko, kosmičih in kavi tudi haggis ali škotske krvavice za zajtrk.

Že pred Stirlingom se ponosno z visokega vrha dviguje William Wallace Monument oziroma leta 1869 zgrajen spomenik, posvečen prav velikemu škotskemu heroju. Vzpon nanj vzame okrog deset minut, če ne drugega je vreden že zaradi razgleda na mesto Stirling. Starodavna škotska prestolnica v osrednji ravnini se še danes lahko pohvali z dobrim položajem, od koder lahko pot nadaljujete v Glasgow, raziščete največje škotsko jezero Loch Lomond ali pa se odpravite na pohod po verigi gorovja Trossachs.

Ob zahajanju sonca sem si zamislil, kako je Wallace v Stirlingu prek starega lesenega mostu čez reko Forth leta 1297 nagnal strah v kosti Angležem, od blizu pa so me prevzeli njegova pravljičnost, ogromno zgodovinskih znamenitosti, številne cerkve, prijetno druženje v starem mestnem jedru in seveda veličasten grad. Po lepoti in zgodovinskem duhu se lahko kosa z edinburškim, tudi vstopnina skoraj 20 evrov je pozabljena že po nekaj ogledanih sobah, ne nazadnje so tu dolga leta kronali škotske kralje.

Skrivnostni vrh Škotske

Avtomobil usmerim proti nacionalnemu parku okrog jezera Lomond, ki je posuto z otočki, zaradi izjemne lepote pa velja za kralja škotskih jezer. Tam bi se zlahka zadržal nekaj dni, sploh ker višavje Trossachs ponuja tisoč in eno možnost za pohodništvo. Z objemanjem njegovih slikovitih vršacev in obljubo, da se še vrnem, dan ob pivu ter »fish & chips« končam v zaselku Tyndrum, od tam pa mimo več prelepih gradov in njihovih ostankov nadaljujem v Fort William. Prestolnica škotskega višavja leži pod vznožjem najvišje škotske (in britanske) gore Ben Nevis in seveda ne bi bil Slovenec, če si ne bi nataknil gojzarjev in se podal na njegov 1.345 metrov visok vrh.

Poleti bolj avtocesta kot pohodna pot je bila sredi pomladi še bolj prazna, naravnost idilične razmere z veliko sonca, razgledi in skorajda vročino pa so približno 200 metrov pod vrhov zamenjali oblaki, megla, sneg, temperature blizu ničle in močan veter. Za hip sem se počutil kot alpinist Nejc Zaplotnik na Everestu, saj nisem prav dobro vedel, kaj bi. Na razglede sem lahko pozabil, saj se ni videlo skoraj nič, rokavice sem »pametno« pustil v avtu, zato sem tudi roke po petih minutah fotografiranja komaj še čutil.

Da, Ben Nevis zna kljub – za naše razmere – svoji skromni višini pokazati zobe in zasilni bivak se je pokazal kot prava rešitev, da sem s suhimi oblačili sestopil z vrha ter se v dolini okrepčal s tradicionalno juho. Nevis in pokrajina okoli njega in pod njim sicer jemlje dih, če boste v bližini, se odpravite vsaj proti slapu Steall.

Na Otoku bogov

V nadaljevanju me je pot pod vrhovi pokrajine Glencoe vodila mimo slikovitega gradu Eilean Donan. Zgrajen v začetku 13. stoletja za obrambo proti Vikingom je ena najpomembnejših turističnih znamenitosti dežele, največkrat fotografiran grad na Škotskem in prizorišče številnih filmskih uspešnic; po mostu se je do njega podil celo James Bond.

Na otok Skye sem se zapeljal prek mostu, a pred vožnjo proti B & B zavil pogledat lokalno posebnost – trajekt z vrtljivo ploščadjo, edini na svetu, ki naenkrat prepelje le šest vozil. V nadaljevanju je bilo časa vseeno dovolj, da sem po pol ure hoda ostal brez besed ob pogledu na Coral Beach, plažo, ki bi jo z belim peskom in kristalno čistim turkiznim morjem zlahka umestil nekam na Karibe.

A čudovita plaža je le ena izmed znamenitosti, ki popotnika prevzamejo na Otoku bogov. Na zahodu se z visoke pečine ponuja izjemen pogled na svetilnik Neist Point, v bližini pa sem se pri kleni Škotinji poučil nekaj malega o ovčereji in pridobivanju šote. Gre za težak posel, ki mlade ne zanima prav veliko in se večinoma izseljujejo v mesta. Ko tam dovolj zaslužijo pa se vrnejo in odprejo kak B & B ali lokal. Življenje poteka precej umirjeno, sosedov ne vidiš tudi po več dni, kot turist pa si med trumami Francozov, Italijanov, Špancev in seveda Kitajcev utiraš pot ter iščeš najboljše mesto za fotografiranje pri tolmunih Fairy pools, vulkanskih skalah Old Man of Storr, slapu Kilt Rock, destilarno viskija Talisker ali slikovitem mestu Portree.

Do tu ti je že jasno, da so Škoti vse prej kot škrti, predvsem pa pošteni, izjemno prijazni in zaupljivi. Hiše in avtomobile puščajo kar odklenjene, čeprav te prvič vidijo, je njihova hiša tudi tvoja hiša. Še policisti so mi oprostili ne tako majhno prekoračitev hitrosti (osupljen nad pokrajino sem spregledal, da še ni konec naselja) ter mi le z opozorilom zaželeli srečno pot.

Od čudovitih plaž do iskanja pošasti

Nadaljeval sem proti severu proti kraju Durness, kjer so me na poti ob manjših zaselkih in le redkih hišah čakale rajske plaže (Oldshoremore, Sandwood Bay Beach, dosegljiv le peš po dobri uri hoje, Sango Sands), jama Smoo, predvsem pa nešteto ovc. Veter tu se je krepil, padlo je celo nekaj kapelj dežja, a sever Škotske tak mora biti.

Skozi nekaj fjordov sem nazadnje dosegel svetilnik na Dunnet headu oziroma skrajni severni del Britanije in nekaj kilometrov pozneje kraj John O’Groats s 300 prebivalci, ki velja za nekakšno meko vseh otoških avto-moto navdušencev.

Tam je namreč konec 1.410 kilometrov dolge poti, ki se sicer začne na skrajnem jugu Otoka, na točki Land’s End v angleškem Cornwallu, pot pa vsako leto privablja na trume domačih in tujih turistov – Škoti potovanje sklenejo tudi z igranjem na dude.

Proti jugu so mi dih znova jemali gradovi, brez postanka pri Loch Nessu pa seveda ni šlo. Nad gradom Urquhart sem oprezal za slavno pošastjo Nessie, a kaj več od prikupne kopalke nisem opazil. Dobrih 36 kilometrov dolgo in tri kilometre široko jezero sem obkrožil in se vmes ustavil pri eni izmed inženirskih mojstrovin. Škotska je dežela jezer, ki so večinoma vsa plovna, med seboj pa so povezana s sistemom kanalov in zapornic, ki omogočajo prehajanje plovilom iz višjih v nižje predele in obrnjeno. Prav tak sistem je zaščitni znak kraja Fort Augustus, prehod ladje iz enega nivoja v drugega pa vreden ogleda.

Nekaj kilometrov višje sem se ustavil v kraju Culloden, ki je sveti kraj za Škote. Velikansko polje je bilo namreč prizorišče krvave bitke, s katero so Angleži zatrli še zadnje upe Škotov po samostojni državi. V nacionalnem parku Cairngorms vidim nekaj, česar res nisem pričakoval: veliko smučišče s kar nekaj sodobnimi napravami. Pa naj še kdo reče, da Škoti ne znajo vsega?! Blizu je tudi Balmoral, kamor kraljica Elizabeta II. nadvse rada zahaja, na obali pa me je že čakal obisk mesta St. Andrews in ruševine že leta 1158 zgrajene katedrale – zanimivo, ta je v ruševinah že od leta 1561, kar nekaj materiala pa je končalo v okoliških hišah. St. Andrews pa je znan še po nečem, v 16. stoletju so tam postavili prvo golfsko igrišče in napisali prva pravila, zato pravijo, da je Škotska zibelka golfa.

Edinburg, magnet za turiste

Za konec po 1.400 milj dolgem potovanju z avtom (dobrih 2.300 km) pa Edinburg, mesto, kjer bodo zadovoljni skoraj vsi, tako ljubitelji kulturnih dogodkov in znamenitosti kot zaradi številnih parkov tudi privrženci rekreacije in naravnega okolja.

V ušesa šele drugič zadonijo dude, tudi število ljudi v karirastih krilih je neverjetno veliko, škotska angleščina se meša s tujimi jeziki, različne znamenitosti – sem sodi tudi kip terierja Bobbyja, ki je kar 14 let čuval gospodarjev grob, drgnjenje po njegovem nosu pa naj bi ti prineslo srečo – in prijetni lokali pa so na vsakem koraku.

Ni čudno, da je mesto magnet za turiste z vsega sveta, vendar imaš gneče kmalu dovolj. Vsaj malce miru lahko najdeš na bližnji vzpetini, od koder se odpira pogled na palačo Holyroodhouse s prekrasnim parkom in seveda edinburški grad. Ta je na kamnini vulkanskega izvora, že od zgodnjega jutra pa je dan za dnem oblegan, tokrat ga ne oblegajo Angleži, ampak množica turistov.

Če bi radi imeli trenutek zase, potem bodite res dovolj zgodnji, sicer pa vam bolj priporočam sprehod po Royal Mile street, ki je srce mesta in najbolj znamenita ulica. Dolga je eno miljo in povezuje edinburški grad s palačo Holyroodhouse, v bližini je tudi futuristični škotski parlament. Da, Škoti imajo svoj parlament, imajo tudi svojo različico funtov, kjer ni kraljice, vsekakor so posebni, ob tem govorijo neko svojo nerazumljivo angleščino, z Angleži pa bi jih zaradi čisto drugačnih običajev in navad zamenjal le po pomoti.

Ob zahajanju sonca in s pogledom na edinburški grad se vnovič spomnim na Wallacea in prizor iz filma. »Milost!« vpije ženska v množici, kmalu se ji pridružijo drugi in upajo, da jih na križ privezan bojevnik usliši. A ta se ne da. »Svoboda!« so njegove zadnje besede, preden se pogled sooči z rabljem in njegovo sekiro. Bilo mi je jasno, zakaj.

 1

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (pregled) Koliko me stane trgovanje s slovenskimi delnicami

Marsikdo razmišlja o nakupu vrednostnih papirjev oziroma trgovanju z njimi - sploh ker banke na depozit tako rekoč ne dajo obresti,...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (anketa) V slovenskih delnicah imamo več kot 30 tisočakov 4

Dobri dve tretjini anketirancev kupuje slovenske delnice, ker prinašajo lepe dividende. V povprečju so slovenski blue chipi vlagateljem...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (intervju) Na borzi si ne želim le državna, ampak tudi ambiciozna zasebna podjetja 4

Pošta Slovenije, HSE, Slovenske železnice, Dars, elektropodjetja ... je našteval predsednik uprave Ljubljanske borze Aleš Ipavec...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 1. dan) Svojim otrokom sem kar s sladoledom razložil, kaj je to davek

Kuharski mojster Luka Jezeršek, ki ga med drugim poznamo kot sodnika v kuharskem tekmovanju Masterchef, je 40 mladim udeležencem poletne...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 2. dan) Ne vem, kje bom pri 50, ampak se bom že znašel

»Nismo vedeli, da se morajo športniki, ki niso v klubih, truditi zbirati sredstva za svoje športno delovanje,« so bili začudeni...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (svetovalnica) Jože ne ve, ali ima še vedno račun in delnice pri KDD. Kako naj preveri?

Z letom 2017 so imetniki vrednostnih papirjev morali te prenesti z registrskih računov. Kar 66 tisoč Slovencev tega še ni storilo....

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (seznam) Preverite, katere vrednostne papirje smo opustili

Letos so imetniki opustili 46 vrednostnih papirjev, od leta 2017 pa 346. Preverite seznam.

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek Dilema: kupiti NLB prek londonske ali ljubljanske borze?

NLB je edina slovenska delniška družba, katere vrednostni papirji kotirajo tako na ljubljanski kot londonski borzi. Na ljubljanski so to...