Goran spoznava trženjske trike, Barbaro mučijo trošarine, Dobra dela zašla v slepo ulico
Goran spoznava trženjske trike, Barbaro mučijo trošarine, Dobra dela zašla v slepo ulico
  20.01.2015  |  22:00
Čas branja: 13 min
V prvi letošnji prilogi se naši podjetniki spopadajo z novimi izzivi. Gorana Gergarja še vedno pestijo težave pri trženju. Očitno ni bilo dovolj le zaposliti novega sodelavca, temveč mora za boljšo učinkovitost tudi sam izpopolniti tovrstno znanje. Tržni strokovnjak Aleš Lisac mu je prijazno priskočil na pomoč in razložil osnove trženja ter ga opremil z nekaj preskušenimi tržnimi triki. Mučijo ga tudi previsoki stroški komuniciranja v tujini, saj ima tam veliko poslovnih partnerjev. Barbara Meža je imela zanimivo izkušnjo s trošarinami, medtem pa ima ekipa Dobrih del kar nekaj težav z organizacijo in motiviranostjo tima, da bi projekt lahko stekel tako, kot je predvideno. Obrnili smo se na podjetniške svetovalce iz O. K. Consultinga.

shutterstock-230516806.1421502939.jpg.o.600px.jpg
Foto: Shutterstock

Goran Gergar, Sped Star

V decembrski reviji smo Goranu pomagali pri iskanju računovodskega servisa. Tudi sam se je tega aktivno lotil in našel zadovoljivo rešitev. »Opravil sem tudi pogovor z morebitnim novim računovodskim servisom in moram povedati, da je bil precej uspešen. Omenjeno računovodstvo ima dobro razvejeno informacijsko tehnologijo in mi bo lahko ponudilo tudi druge storitve, kot sta statistika plačil in program za izdelavo faktur. Seveda se je treba prej še dogovoriti in uskladiti o ceni storitev,« pravi Goran.

Kako do novih poslov

Goran ima skupaj z novim sodelavcem Alešem zanimive izzive tudi pri trženju svojih storitev: »V tem tednu sem malo več pozornosti namenil Alešu, ki je v podjetju poleg mene odgovoren za trženje. Sicer vem, da opravlja zahtevno delo, a mislim, da bi mu lahko z malo več volje, samoiniciative in vloženega truda uspelo. Moram priznati, da za zdaj koncept napiši, pokliči in bodi uspešen ne deluje najbolje. Resnično ne vem, ali je slovenski trg tako zaprt, ali si podjetja ne želijo novih partnerjev, ali se trženja preprosto ne lotevamo prav. Zato raziskujem, sprašujem in od vsepovsod poskušam dobiti prave odgovore. Ne vem, kako prepričati stranko, da smo mi najboljša izbira in naj nam da priložnost za sodelovanje. Zdajšnje stranke sem dobil po priporočilih, večinoma pa so to tako in tako tujci, slovenskih strank je le peščica,« pravi Goran.

Obrnili smo se na tržnega strokovnjaka Aleša Lisca in se z njim sešli skupaj z Goranom. »Če smo sami prepričani, da nam ne bo šlo, potem res ne bo šlo. Žal mora dober prodajnik verjeti v svoj uspeh, še zlasti če hoče za prodajo navdušiti tudi svojega zaposlenega. Poznanstva so v tujini res bolj pomembna kot referenca, pri nas pa nam lahko zagotovijo posel. Čeprav vsak pač pozna nekoga in ga poskuša uporabiti. Takrat je nekoliko težje priti zraven, saj je nekdo tam že usidran,« razmišlja Lisac. Goran trdi, da je do zdaj poslal že od deset do 15 tisoč elektronskih sporočil s predstavitvijo, a bolj ali manj neuspešno. S seboj je prinesel tudi osnutek tega pisma in Lisac mu je predlagal nekaj konkretnih popravkov, ki bi lahko povečali uspešnost. »Takšno pismo pošljemo na primer nekje na tri do šest mesecev, lahko tudi vedno enako. Vedno moramo poudariti tudi, da lahko sprejmemo le še nekaj novih strank, kar daje občutek ekskluzivnosti. Izpolnjevati pa morajo tudi nekaj pogojev, da jih sprejmemo. Pogosto je učinkovita tudi izjava, da imamo zanje ponudbo, ki je ne bodo mogli zavrniti,« svetuje Lisac.

moje-podjetje-xx.1421502942.jpg.o.600px.jpg
Goran in njegov sodelavec Aleš sta se sešla s trženjskim strokovnjakom Alešem Liscem, ki jima je zaupal nekaj zanimivih trženjskih prijemov, s katerimi bosta od zdaj učinkoviteje pridobivala nove posle.

Poleg vsebine in oblike pisma je pomemben podatek tudi, komu sploh pošiljate predstavitev. Kako sploh izberete morebitne stranke in koliko jih je? »Vedeti moramo, kakšna je naša idealna stranka - kot smo ugotovili, je to za vas predvsem redni plačnik, manjše ali srednje podjetje. Če jih je preveč, jim ne morete nameniti dovolj pozornosti. Medtem ko lahko elektronsko pošto pošljete več tisočim, pa se je treba pomembnejšim, na primer 100 ali 200, posvetiti zelo popolno. Mogoče jim lahko pošljete kaj zanimivega, igračo tovornjak, dišavo za v avto ali nekaj, kar jih bo spomnilo na vas, ko bodo potrebovali transportno podjetje. Lahko jih pozneje tudi pokličete in povprašate, ali so prejeli darilce. Če izberemo recimo 100 res pomembnih strank, lahko namenimo tudi okoli pet evrov za darilo. Za stranko moramo porabiti čim več, da jo pridobimo. Zelo učinkovit je osebni obisk, a moramo vedno nekoliko odlašati, saj moramo delovati zasedeno,« nadaljuje Aleš Lisac in doda, da je še vedno najboljši stik osebni, če nimamo časa in sredstev za to, pa vsaj po telefonu. Elektronska pošta je žal premalo osebna, da bi tako sklenili posel.

»Goran bi moral biti aktiven na vseh kanalih, kot so Facebook, Twitter, elektronska pošta. Svojim zdajšnjim in morebitnim strankam moramo v sporočilih vedno dati kakšno pametno informacijo in tudi kakšno zanimivost z našega področja, da nas bodo raje brali. Recimo enkrat na mesec pošljemo e-novice s kakšno novostjo, projektom, zabavno informacijo. Lahko bi naredil tudi kratek priročnik o prevozih, ki bi koristil strankam in bi ga vzele v roke, ko bi recimo potrebovale 'incotermse' ali kaj podobnega. S tem podjetje pridobiva avtoriteto, ko posredujemo ljudem nasvete, gradimo znamko in imajo z nami pozitivne izkušnje,« razmišlja Lisac.

Goran tudi potarna, da se stranke takoj "obesijo" na ceno storitve. »Če se bomo v elektronski pošti predstavili kot ugodni in poceni, se bodo stranke takoj začele pogajati za nižjo ceno, ker smo to že sami omenili. Cene sploh ne smemo omenjati, temveč raje predstavimo svoje odlike - dosegljivost, točnost, možnost skladiščenja in drugo,« opozori Lisac in doda: »Večini strank moramo biti na voljo, ko potrebujejo rešitev svoje težave. Iščejo pa celostne rešitve, zato je poleg prevozov dobrodošlo na primer še skladiščenje. Prepoznati moramo 'bolečino' naših strank in jim ponuditi zdravilo zanjo.«

»Goran je znal poiskati stranke v tujini, pri nas pa ima težave in po mojem mnenju je njegova resna težava to, da ne verjame, da je v Sloveniji sploh mogoče uspeti. Misli, da je slovenski trg zaprt, da se posli dobivajo po zvezah, da je edina odločilna cena,« še poudari Lisac in doda: »To je vse lahko celo res, vendar ima Goran majhno podjetje in dobiti nekaj (deset) dodatnih strank ne bi smela biti nobena težava. Kar veliko težav vidim v pomanjkanju samozavesti v odnosu do posla. Entuziazem, vera vase, odnos, vse to je pomembno pri prodaji. V njegovem poslu se stranke odločajo za zamenjavo partnerja več mesecev, tudi več let. Zato mora poskrbeti, da bodo v trenutku, ko bodo stranke v nakupnem razpoloženju, pomislile tudi na njegovo podjetje. Ključ za to pa je v redni in domiselni komunikaciji z možnimi strankami. Moj nasvet zanj je bil, naj si izbere recimo 200 ali morda le 100 skrbno izbranih možnih strank, potem pa jih mesečno 'obdeluje'. Pa ne samo z elektronsko pošto! Klicati, obiskovati, pošiljati klasična pisma, pošiljati pakete. Ker 200 strank ni veliko, si lahko privošči, da recimo za vsako stranko porabi 20 evrov v letu dni. Za štiri tisoč evrov bi se tako res temeljito posvetil 200 strankam. Če dobi dve stranki, bo naložba povrnjena, če jih dobi več, pa toliko bolje. Njegova težava pa ni samo prodajno pismo, ki je dolgočasno in nič posebnega. Težava je, da nima sistema. Podjetniki moramo imeti načrt komunikacije z možnimi strankami in moramo se ga tudi držati.«

In kaj o teh nasvetih pravi Goran? »Dobil sem mnogo novih in uporabnih nasvetov, kako uspešno komunicirati z že pridobljenimi in možnimi novimi strankami. Veliko sem jih poznal že od prej, vendar nisem vedel, kako jih vplesti v trženjski proces in kako te ideje uresničiti. Najbolj zanimiv nasvet se mi je zdel, da se moramo kot podjetje, tako kot v vsakdanjem življenju, ceniti in se zavedati svojih vrlin ter prednosti, ki jih imamo v primerjavi s konkurenco. Prihodnji mesec bomo zato trženju dodali malo več osebne note in se poskušali s tem malce bolj približati novim strankam. Pred tem smo namreč uporabljali precej neosebno komuniciranje, vse je bilo preveč splošno in mogoče kar malo suhoparno in nezanimivo. V prihodnje bomo to, tudi zaradi nasvetov gospoda Lisca, obrnili v povsem drugo smer.«

Znižanje stroškov telekomunikacije

Goran ima nekaj težav tudi s tem, da vsak mesec odšteje približno 150 evrov za telefonski račun. »Sicer nimam občutka, kolikšno količino podatkov prenesem na mesec, a pošljem okrog 125 do 150 e-sporočil na dan. Imam sklenjen paket Poslovni Enostavni 2000 pri podjetju Telekom Slovenije. Rad bi znižal račun za telefonijo, saj je to precejšnji strošek na letni ravni. Težava je tudi, da sem veliko v tujini in me to drago stane. Ker v tujini velikokrat potrebujem dostop do e-pošte, bi rad dobil čim ugodnejši paket za prenos podatkov. Veliko klicev in SMS-sporočil opravimo v Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko ter nekdanjo Jugoslavijo. Ali so na voljo recimo ugodni paketi za območje Beneluksa, kjer opravimo največ pogovorov?«

Na Telekomu Slovenije smo se pozanimali, kako lahko pomagajo Goranu, in Nataša Osolnik mu svetuje: »Svetujemo mu povezavo mobilnih naročniških razmerij s fiksnimi storitvami internetnega dostopa in IP-telefonije ter spremembo naročniškega razmerja Poslovni Enostavni 2000 v paket Poslovni Neomejeni C. S tem pridobi cenejšo mesečno naročnino za paket Poslovni Neomejeni C, ki ga bo stala 23,95 evra namesto 29,95 evra, pri tem pa ima na voljo več zakupljenih mobilnih storitev v Sloveniji in nižje stroške uporabe mobilnih storitev v državah EU. Paket Poslovni Neomejeni C mu omogoča neomejene pogovore v vsa slovenska omrežja, neomejeno pošiljanje sporočil SMS/MMS ter 3 GB prenosa podatkov v domačem omrežju. Hkrati v državah EU za neomejeno uporabo mobilnih storitev ne bo plačal več kot 2,90 evra na dan, če bo porabil manj, pa bo plačal le dejansko porabo.« To torej pomeni, da skoraj ne more doseči starih 150 evrov porabe, tudi če bi vse dni preživel v EU. »S fiksnimi internetnimi storitvami pa si zniža stroške klicev iz Slovenije v tujino, ki jih lahko opravi po stacionarnem telefonu, saj so ti klici prek IP-telefonije cenejši kot prek mobilnega telefona. Ob tem si lahko stroške zniža tudi s klicnimi opcijami za klice iz Slovenije v države območja EU, in sicer se lahko odloči za zakup 150 minut klicev prek fiksne telefonije za 8,90 evra ter 135 minut klicev prek mobilnega telefona za 7,90 evra. Prav tako ima na voljo zakup 100 minut klicev v druge izbrane države. Vse navedene cene vključujejo DDV,« pravi Nataša Osolnik. Ob tem doda, da obstaja še dodatna aplikacija, ki bi lahko prišla prav Goranu, ko je v tujini: »Komunikator je smiselno uporabljati takrat, ko je uporabniku na voljo wifi (kar je pri prevoznikih lahko težava), koristen pa je predvsem, ko je naročnik v tujini in želi sprejemati klice oziroma klicati v Slovenijo. Prednost aplikacije Komunikator pred storitvami, kot sta Skype in Viber, je v kakovosti zvoka in v tem, da uporabnik uporablja svojo mobilno številko. Tako je dosegljiv na svoji mobilni številki in tudi, ko kliče, sogovornik vidi njegovo mobilno številko oziroma ime, če ga ima shranjenega v imeniku. Uporaba je možna na računalniku, tablici ali mobilniku (Android, iOS). Storitev Komunikator deluje zelo preprosto. Primer: poslovnež Marko se v hotelu v San Franciscu poveže z brezžičnim internetom in vključi aplikacijo Komunikator. Vzpostavi klic do svojega poslovnega partnerja na številko 041 in tako naprej (klicna številka +386 ni potrebna, saj se aplikacija obnaša, kot da je uporabnik v Sloveniji). Pogovor traja 15 min. Marko uporablja paket Poslovni Neomejeni C, ki vsebuje neomejeno minut klicev v vsa slovenska omrežja. To pomeni, da je njegov klic iz ZDA prek Komunikatorja že vključen v mesečno naročnino. Če je na pametnem telefonu aktivirana aplikacija Komunikator in je uporabnik registriran, bo uporabnika mobilni telefon ob vzpostavitvi vsakega klica vprašal, ali želi tega opraviti prek aplikacije Komunikator ali prek GSM-omrežja. Pravilo za dohodne klice se nastavi v aplikaciji Komunikator,« razložijo na Telekomu Slovenija.

Večina zdaj za klice v tujino uporablja aplikacije, kot so Viber, WhatsApp, Skype in podobne, ki omogočajo brezplačno telefoniranje. Iz izkušenj pa lahko povemo, da so klici precej nekakovostni in se pogosto prekinejo, kar za resno poslovno komunikacijo pač ni dovolj dobro. To potrdi tudi strokovnjak za telekomunikacije Miran Varga: »Poslovneži po svetu vendarle ne uporabljajo aplikacij Skype in Viber za opravljanje klicev, tako da mu ti ne bosta v veliko pomoč. Ko je Goran v tujini, lahko ceneje komunicira z domovino prek Telekomove aplikacije Komunikator ali Simobilove SinaIP.«

Barbara Meža, Barbio's

Barbara je navdušena nad pregledom minulega leta: »Koliko smo dosegli v tem letu! Zagnali smo proizvodnjo v svojih prostorih, proizvedli smo nekaj tisoč kozarčkov biogette in bio zeliščnih soli, naši izdelki se prodajajo v kar nekaj ekoloških trgovinicah in konec leta smo jih spravili tudi na police velikih trgovcev. Poleg vsega tega smo naredili velik korak naprej tudi v prepoznavnosti izdelkov in blagovne znamke, predvsem s pomočjo Mojih financ in številnih degustacij, ki smo jih in jih še vedno izvajamo po vsej Sloveniji. Res smo lahko upravičeno ponosni nase in se ob koncu leta lahko mirne vesti potrepljamo po ramenih.«

meza-barbara-020-jm.1421502940.jpg.o.600px.jpg
Barbari se zdijo zapleti pri trošarini na alkohol že prav smešni. Foto: Jure Makovec

Ostaja optimistična tudi v svojih napovedih za v prihodnje? »Spomladi načrtujemo proizvodnjo novih izdelkov s kombinacijo zelišč, soli in oljčnega olja. Tako kot do zdaj bodo ti izdelki namenjeni lažji in hitrejši pripravi jedi, ki pa bodo kljub temu izvrstnega okusa in narejeni v skladu z našo filozofijo lokalnih sestavin in malo dodatkov. Tako bomo razširili svojo ponudbo izdelkov, s čimer se bo njihova prepoznavnost povečala,« odgovarja Barbara.

Dvojna trošarina

Toda vse vendarle ne gre kot po maslu. Barbara pravi, se zapleta predvsem pri birokraciji. »Trošarine na alkohol so smešna zgodba. To je šele birokracija in seveda strošek. Vsak mesec je treba poročati o količinski proizvodnji in porabljenih surovinah. Trošarino najprej plačam kmetu, od katerega kupim žganje, potem ko proizvedem likerje, pa še enkrat carinski upravi. Ta znesek dobim sicer večinoma nazaj, vendar šele po mesecu dni. To sploh ni logično, razen da država en mesec obrača ta denar. Trošarina pa sploh ni nizka. Mislim, da znaša okrog pet evrov za liter žganja. Pri tem pa recimo domači vinarji trošarine na vino sploh ne plačujejo, ker so to pač nekako dosegli,« razmišlja Barbara. Seveda smo njeno izpoved preverili tudi sami. Irena Ferkulj z ministrstva za finance nam je o postopku plačevanja trošarine pri proizvodnji likerjev povedala: »Postopek ravnanja, spremljanja in nadzora trošarinskih izdelkov je povzet po zavezujoči evropski zakonodaji oziroma direktivi o splošnem režimu za trošarino, ki je v domačo zakonodajo prenesena z našim zakonom o trošarinah. Ko trošarinski zavezanec izdelku s plačano trošarino (na primer žganju) v postopku izdelave dodaja različne sestavine, kot so med, sladkor, sadje, zelišča, arome in podobno, gre za tehnološki postopek proizvodnje novega trošarinskega izdelka. Trošarina se plača glede na uvrstitev konkretnega novega izdelka, v tem primeru likerja, pod ustrezno tarifno oznako kombinirane nomenklature carinske tarife in v odvisnosti od vsebnosti alkohola.« Zakaj pa je pri vinu drugače? »Slovenija tako kot večina držav članic EU, ki so tradicionalne proizvajalke vina, za vino določa ničelno stopnjo trošarine. Ta odločitev temelji na kompleksnem premisleku, ki poleg fiskalnega vidika upošteva še vrsto drugih dejavnikov, kot so morebitni vpliv na strukturne spremembe v gospodarstvu in kmetijstvu, na lokalno pridelavo, ponudbo in konkurenčnost tega kmetijskega pridelka,« še pojasni Ferkuljeva. Ker žal ni videti, da bi se to lahko v bližnji prihodnosti spremenilo, bo Barbara ta cmok pač morala pogoltniti.

Borja Jelič, Dobra dela

Slepa ulica

»Čas ni naš gospod!« ugotavlja ekipa Dobrih del: »Naša celotna ekipa se je začela srečevati pred približno letom dni, polna zagona, navdušenja, zvedavosti, idej in vere v to, da bomo s svojim projektom spremenili svet. Po letu dni sestankovanj, debat in usklajevanj je ostala več ali manj le še vera, vse drugo nam je usahnilo. Verjetno vsak od nas pozna občutek, ko sreča osebo ali dobi idejo ali ima priložnost za nekaj res izjemnega, pa ne zagrabi priložnosti 'na polno' in mu je potem žal. Zbrali smo namreč le toliko volje, časa in denarja, da smo projekt razvili do 80-odstotne pripravljenosti za trg in tam obtičali. Nimamo finančnega poriva, ki nam bi pomagal postaviti ta projekt na vsakodnevni prednostni seznam, nimamo vodje, ki nam bi tempiral časovne in vsebinske korake (zanimivo je, da je vsak od nas sicer samostojen in razmeroma uspešen v siceršnjem poslovnem življenju), nimamo dovolj dobro opredeljenega končnega cilja in zato, ker je projekt tako obsežen in veličasten, si je težko predstavljati, da je to plod naših razmišljanj in dela. Obtičali smo! Potrebujemo nekoga ali nekaj, kar nas bo izvleklo iz tega položaja,« priznava Borja Jelič. Nič nenavadnega. Tudi to je del podjetništva.

moje-podjetje-02-xx.1421502941.jpg.o.600px.jpg
Nikolaj Mejaš in njegova sodelavka Katarina Veselko iz O. K. Consultinga sta prisluhnila težavam ekipe Dobrih del, ki je očitno zašla v resne organizacijske težave.

Po pogovoru z njimi smo se odločili, da ekipi Dobrih del omogočimo sestanek z O. K. Consultingom, ki nam je z veseljem namenil nekaj časa. Z nami sta se usedla direktor podjetja Nikolaj Mejaš in njegova sodelavka Katarina Veselko, ki sta prisluhnila težavam ekipe. Težava ekipe je torej, da so se združili zelo različni ljudje, ki nekako ne najdejo skupnega jezika. Na skupni sestanek so prišli Uroš, ki bo skrbel za trženje produkta, Borja, ki razvija spletno platformo, in vlagatelj Zoran, ki je že delno podprl projekt. Idejo za projekt je sicer dal Matic, ki pa se od takrat s skupino skorajda ne sliši več. »Matic je bil pomemben ob zagonu projekta, navadno pa ti isti ljudje nimajo energije, da bi se s tem ukvarjali tudi izvedbeno. Tako lahko veliko idej propade, če zraven ni pravih ljudi, ki poprimejo za delo. Je pač bolj kreativna oseba, združil je ekipo in poniknil,« pravi Nikolaj Mejaš.

Ker imajo v skupini težave s tem, kdo dela in kdo je samo v timu, če mu sploh lahko tako rečemo, jim Mejaš pojasni: »Lastništvo projekta je nekaj drugega kot sodelovanje. Dokler imajo nekateri člani občutek, da jih drugi izkoriščajo in delajo več, projekt ne more zaživeti.« Vsi se tudi otepajo odgovornosti, da bi prevzeli vodenje tima, ker se zavedajo težavnosti naloge. To prizna tudi Zoran, ki noče postati vodja, ker se mu zdi, da ne more uspešno nadzirati drugih članov skupine - ne spozna se na primer dovolj na Borjevo programersko delo. »Ne potrebujete organizatorja in nadzornika, tim potrebuje vodjo, ki bo razporedil naloge in izvajal časovni nadzor. Vsak pa mora zase vedeti, da je kakovostno opravil svoje delo,« opozori Mejaš. Trenutno čakajo drug drugega, saj Uroš ne more prodajati, dokler platforma ne bo končana, Borji pa delo ne gre čisto po načrtu, saj ima preveč drugih obveznosti, počuti pa se tudi, kot da je poglavitno delo padlo na njegove rame. »Na žalost v timu ne vidimo osebe, ki bi lahko ukrotila vse sodelujoče. Poiskati bi bilo treba nekoga zunanjega. Taka funkcija pač zahteva celega človeka, in čeprav imajo nekateri veliko izkušenj, nobeden nima dovolj časa in fokusa,« prizna Uroš.

Mejaš jih spomni, da bodo verjetno težko našli osebo, ki bo to delo opravljala zastonj, razen če bi se dogovorili, da plačajo šele, ko projekt zaživi: »Obstajajo možnosti, da nekoga zaposlite vsaj za polovičen delovni čas prek katere od svojih družb. Je pa res, da je tudi to lahko finančno prezahtevno, ko se sredstva še ne ustvarjajo.«

Druga težava pa je nezmožnost pravične razdelitve deležev glede na to, koliko je kdo prispeval pri tem projektu - nekateri le idejo, drugi finance, tretji pa so vložili veliko svojega časa v pripravo. Mejaš jim svetuje: »Lahko odprete stroškovno mesto znotraj enega izmed podjetij in podračun ter tako vodite evidenco. Težava pa nastane, če se ne morete dogovoriti, prek čigavega podjetja bi to lahko izvedli. Najbolje bi bilo, da gre prek investitorjevega podjetja, ki je v tem primeru Zoran. O tem se lahko pogovorimo naslednjič, ko se bodo sestanka udeležili vsi sodelujoči,« predlaga Mejaš, a že vnaprej opomni: »Vedno obstaja možnost, da vse skupaj ugasnete in začnete znova samo s člani ekipe, ki bi bili res radi pri tem projektu. Tudi v preteklosti so določeni ljudje dobili ideje, dokončali pa so jih popolnoma drugi. Poleg navdiha je žal treba vložiti tudi ogromno truda, da projekt uspe.«

Gor ali dol, levo ali desno?

Uroš iz ekipe Dobrih del ob tem doda: »Že v prvih trenutkih sestanka sem imel občutek, da smo v dobrih in varnih rokah! Predstavili smo projekt, naš pogled na trenutne razmere in zaplete, ki jih doživljamo. Po dolgem in umirjenem pogovoru smo se dogovorili, da si vzamemo nekaj tednov za razmislek o možnostih za rešitev zastoja projekta ter se znova srečamo v polni zasedbi. Komaj čakam, da se premaknemo - gor ali dol, levo ali desno, samo da se že enkrat premaknemo, tudi če to pomeni konec sodelovanja, konecprojekta. Premakniti se moramo iz živega blata, v katero smo se vkopali zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in karakterne kombinacije članov ekipe.«

Kaj pa o možnosti dobre rešitve meni Katarina Veselko? »Ekipa verjame v svojo idejo in opazen je njihov kreativni podjetniški duh. Končali so prvo kreativno fazo razvoja podjetja in se znašli v zastoju na več ravneh - energetski, organizacijski, finančni in psihološki. Prvotno navdušenje je upadlo, napredek se je upočasnil, zato je energija za nadaljnje faze zmanjšana. V tem trenutku je nujno, da izberejo ključno osebo, ki bo prevzela vodenje ekipe in organizacijo procesa. Potrebujejo jasno vizijo - šele ko se bo vsak izmed članov ekipe zavedal, kakšen je njegov prispevek k razvoju podjetniške ideje (in bo ta prispevek tudi na za vse udeležene pravičen način ovrednoten finančno oziroma z deležem v podjetju), bodo lahko premagali zastoj. Navzoči so pokazali veliko pripravljenost, da naredijo naslednji korak. Dogovorili smo se za sestanek s celotno ekipo, na katerem jih bomo vodili skozi proces klasifikacije njihovih individualnih ciljev, iskanja skupne vizije prihodnosti in dogovora o možnih izhodih iz zastoja.« O tem, kaj se bodo dogovorili, pa v prihodnji reviji Moje finance.

Gorana, Barbaro in Borjo lahko redno spremljate tudi v blogih na [mojefinance.finance.si]

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (pregled) Koliko me stane trgovanje s slovenskimi delnicami

Marsikdo razmišlja o nakupu vrednostnih papirjev oziroma trgovanju z njimi - sploh ker banke na depozit tako rekoč ne dajo obresti,...

MOJEFIN
Razno
Razno (galerija) Dan D: kaj smo izvedeli na prvem investicijskem dogodku za male delničarje 5

Kako gospodarska aktivnost in politika vplivata na borzne tečaje slovenskih blue chipov? Nekateri vidijo v bližnji prihodnosti tudi...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 2. dan) Ne vem, kje bom pri 50, ampak se bom že znašel

»Nismo vedeli, da se morajo športniki, ki niso v klubih, truditi zbirati sredstva za svoje športno delovanje,« so bili začudeni...

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (seznam) Preverite, katere vrednostne papirje smo opustili

Letos so imetniki opustili 46 vrednostnih papirjev, od leta 2017 pa 346. Preverite seznam.

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek Dilema: kupiti NLB prek londonske ali ljubljanske borze?

NLB je edina slovenska delniška družba, katere vrednostni papirji kotirajo tako na ljubljanski kot londonski borzi. Na ljubljanski so to...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (psihologija denarja) Ko nam nikoli ni dovolj

Ideja, s katero se v borznih pogovorih ne morem povezati, je ta, da je pomembno imeti »vedno več«. Ampak zakaj? Zakaj je pomembno imeti...

MOJEFIN
(Finančna šola za najstnike, 4. dan) Mladi v šoku, ko so slišali, koliko stane vzdrževanja avta

Ko so mladi na Poletni finančni šoli slišali, koliko jih stane nakup avtomobila in potem še vzdrževanje, so bili skorajda brez besed;...

MOJEFIN
Razno
Razno (finančna šola za najstnike, 3. dan) Maks, Aleks in Deja so od staršev dobil delnice, Nik pa vložil v 12 kriptovalut

Udeležencu Poletne finančne šole za najstnike Maksu so starši podarili delnico Appla, Aleks je ob rojstvu dobil od očeta 200 delnic...