Aleksander: Prodajam premoženje, selim se na Filipine
Aleksander: Prodajam premoženje, selim se na Filipine
  16.02.2015  |  16:26  15
Čas branja: 8 min
Aleksander Pokovec pri svojih 59 letih prodaja celotno premoženje, ker se seli na Filipine. Tam ima tik nad peščeno plažo že majhno hišo, za katero je odštel približno 15 tisočakov, uresničiti namerava tudi kar nekaj poslovnih idej, ob strani pa mu bo stala njegova 33 let mlajša žena, Filipinka Melariel; kaj vleče slovenske moške v to otoško državo?

Po 20 letih zakona je moja nekdanja žena ugotovila, da ni srečna. Dobil sem košarico. Razočaranje je bilo kar veliko, pravi Aleksander.

Predstavljajte si, da imate nekaj mesecev časa, da prodate vse, kar ste zgradili in ustvarili v 20, 30, 40 letih življenja. Prav vse. To zdaj počne Aleksander Pokovec. Odločil se je namreč, da se na začetku prihodnjega leta preseli na Filipine. »Po 20 letih zakona je moja nekdanja žena ugotovila, da ni srečna. Dobil sem košarico. Razočaranje je bilo kar veliko. Ker mi družina veliko pomeni, sem si postavil za cilj, da želim imeti še enkrat družino, topel dom in občutek sreče,« začne opisovati Aleksander, kako se je vse skupaj začelo. Dal si je duška, potoval po svetu, kar dokazujejo tudi spominki in slike, razobešene po vsem stanovanju.

Pred štirimi leti pa mu je potovanje po Filipinih življenje obrnilo na glavo. S sabo ni prinesel le »praholovcev«, ampak se je tam tudi zaljubil v takrat 22-letno Melariel. Spoznala sta se prek žene Aleksandrovega prijatelja Romana, Slovenca, ki tudi živi na Filipinih. »Znova sem se rodil. To so sanje. Še enkrat sem hotel imeti družino, dom in zdaj to imam,« zadovoljno pripoveduje. Z Melariel sta se poročila pred tremi leti avgusta v Sloveniji in imata 20-mesečnega sina Marka. Je pa bil pravi izziv spraviti Melariel v Slovenijo. »Neskončno težko je bilo dobiti vizum zanjo, ker se Evropa brani tujcev,« pravi.

tropski-otok-ss.1418470213.jpg.o.600px.jpg
Foto: Shutterstock

Filipinke si želijo tujce

Filipini so očitno magnet za številne Slovence. Lani februarja smo v Mojih financah objavili članek Miha ob morju kupuje hišo za 25 tisočakov o 54-letniku, ki se je prav tako preselil na Filipine. Po objavi članka smo prejeli okoli 20 elektronskih sporočil Slovencev, ki so si želeli navezati stik z Mihom. Aleksander pa je začel sanjati o življenju v toplih krajih že pred 15 leti na 45-dnevnem jadranju po Francoski Polineziji med otoki okoli Tahitija. Precej bolj intenzivno pa je življenje tam načrtoval zadnjih pet let, ko se je vrnil s popotovanja po Karibih in Aziji. Spoznal je namreč veliko Slovencev, ki so se odločili za ta korak. Ocenjuje, da jih je tam zdaj približno 10 ali 20. Pa so mlade žene in eksotika tisto, ki jih pritegne? »Za Filipinke so pravzaprav sanje imeti tujca za moža. Filipinski moški ne skrbijo preveč dobro za svoje žene, jih ne cenijo. Razmišljajo bolj tako, da naj žene delajo doma, medtem ko se oni zabavajo. Če so revni, pijejo in kartajo, če so bogati, pa se zabavajo z drugimi ženskami in pijejo - in to imenujejo antistresni program. Seveda posplošujem in niso vsi takšni. Filipinke so izjemno delavne in odgovorne in se znajo v življenju veseliti vsega, kar imajo, medtem ko so številne Evropejke nesrečne zaradi vsake stvari, ki je nimajo. Filipinke so nežna bitja, ki skrbijo za družino, dom. Zanje je značilno, da pol plače pošiljajo družini, če delajo. Vidim jih kot dobre vile,« pojasnjuje.

Za hiško v raju 15 tisočakov

»Poglejte skozi okno, kaj vidite? Sivino, meglo. In tako bo mnogo dni do pomladi. Na Filipinih pa te zjutraj pozdravi sonce. Stopiš iz hiše, vzameš mačeto, odsekaš kokosov oreh in spiješ iz njega kokosovo vodo. Pri lokalnih ribičih kupiš najbolj kakovostne sveže ribe za tri ali štiri evre na kilogram, na tržnici pa dobiš eksotično sadje in zelenjavo. Otroci se ustavljajo, te pozdravljajo in ti mahajo. Ljudje so res prijazni. Izjemno cenim svobodo, duševni mir, kar je za nekatere Slovence skoraj znanstvena fantastika,« opisuje Aleksander, ki ob pripovedovanju kaže slike. Lepote otoka Camotos so ga prepričale, da je tam kupil hiško s tisoč kvadratnimi metri parcele malo nad peščeno plažo na koncu ribiške vasice. Zanjo je odštel približno 10 tisoč evrov. »Hiša je bila v precej slabem stanju. V obnovo smo vložili še okoli pet tisočakov. Dober zidar tam stane šest ali sedem evrov na dan, njegov pomočnik pa štiri, s tem, da si sami plačajo malico. Hiška sicer ni prestižna,« pojasni. Hiško bodo pozneje porušili in na isti parceli zgradili novo hišo z bazenom.

Na Filipinih je vse od tri- do štirikrat ceneje kot pri nas. Tam se da lepo živeti že s 500 evri na mesec.

Razprodaja premoženja

Preden bo Aleksander spakiral kovčke in se odselil v ta raj, bo prodal vse svoje premoženje v Sloveniji. »Sliši se odbito, kajne,« se nasmehne. Prodaja 260 kvadratnih metrov veliko hišo pod Rožnikom v Ljubljani na parceli, veliki 658 kvadratnih metrov, za 364 tisoč evrov. Vse informacije je objavil na [dvehisizacenoene.com] . »Hiše se v teh časih ne prodajajo prav dobro, in če hočeš danes nekaj prodati, se moraš tega lotiti drugače kot drugi. Trinadstropna hiša je lepo vzdrževana, vendar ni nič posebnega, je pa zato lokacija fantastična; na robu krajinskega parka in zgolj nekaj minut do središča Ljubljane. Ponudbo sem poslal vsem agencijam, oglasile so se tri, a nobena ni nič naredila. Računati, da bodo agencije prodale nepremičnino, je iluzija,« pojasnjuje. Da bi povečal možnost prodaje, se je domislil, da bi poklonil svojega 11 let starega mercedesa tistemu, ki mu pripelje kupca. Odziv ljudi ga je izjemno presenetil. Na spletni strani je zabeležil 22.900 obiskov različnih ljudi, v enem dnevu celo 5.700, navdušeno pripoveduje. In kako uspešna je njegova taktika? Že ima kupca? »Nekaj je resnih interesentov. Kakšnih 35 ljudi si je ogledalo hišo, veliko je bilo tujcev - dve gospe iz Nemčije, sicer Slovenki, ena iz Amerike, gospod iz Turčije, dva iz Rusije, pa trije zelo resni Slovenci,« našteva. Koliko je prostora za barantanje? »Če si pameten, računaš na to, da se bo kdo hotel še pogajati. Realno je prostora za znižanje od pet do deset odstotkov. Je pa cena odvisna od povpraševanja. Glede na to, da je povpraševanje za našo hišo ta hip kar precejšnje, mislim, da cene ne bo treba veliko spuščati,« odgovarja Aleksander. Hišo želi prodati do konca leta, a bo za pripravo na selitev potreboval še tri ali štiri mesece. »Pred selitvijo je treba urediti še sto stvari. Ni tako preprosto, kot če greš na dopust na Hrvaško. Hišo bo verjetno treba izprazniti, prodati ali podariti stanovanjsko opremo. Večine stvari tam ne bomo potrebovali. Če bo kupec želel, mu lahko pustimo skoraj vse, kar je v hiši. Pa preveriti moram, kako bo s pokojnino, saj sem vse življenje plačeval prispevke, kako se zavarovati...« našteva.

Podjetje bo prodal ali pa poklonil

Aleksander je podjetnik. Ima podjetje Video center, ki se ukvarja z izobraževanjem kadrov, svetovanjem podjetjem ter posameznikom (coaching), organiziranjem delavnic in seminarjev. Razvili so sto izobraževalnih filmov, v svojem učnem centru imajo 400 avdioizobraževalnih programov ter različne teste za preverjanje menedžerskih veščin. Knjižne police se dobesedno šibijo pod težo različnih izobraževalnih programov in knjig, številni so na temo osebnostne rasti. Na veliki rjavi tabli v njegovi pisarni visi tudi načrt širitve podjetja v države nekdanje Jugoslavije, ki se zdaj očitno ne bo uresničil. In kaj bo s podjetjem? »Več možnosti je. Če bo mogoče, ga bom zelo poceni prodal, morda pa ga bom preprosto pustil sodelavki Petri in ji tako omogočil nadaljnje delo. Izjemno pomembno se mi zdi, da poskrbim za sodelavko, ki je z mano več kot 10 let,« odgovori Andrej. Podjetje je ne glede na vse izobraževalne programe, v katere je vlagal 25 let, razmeroma malo vredno zato, ker v Sloveniji znanje ni vrednota. »V zadnjih letih so v podjetjih zaradi krize najprej črtali izobraževanje. Pravijo, da za to ni denarja. Kar je absurdno. Časi so se popolnoma spremenili, in če bi hoteli biti konkurenčni, bi se morali spremeniti tudi mi. Za to pa bi se morali še več izobraževati kot prej,« pojasnjuje.

Dovolj bo 160 tisočakov

Odločitev za selitev ni bila preprosta. Tu ima starše, sestro, prijatelje in 28-letnega sina. Mimogrede, sin je tri leta starejši od sedanje Aleksandrove žene Melariel.. In kaj si on misli o vsem skupaj? »S sinom sva dobra prijatelja in tudi po ločitvi živi z mano,« pravi. In zakaj vsega preprosto ne podari sinu? »Ker nisem bogat. Ničesar nisem podedoval, nakradel. Če se seliš na drugi konec sveta, moraš z nečim startati. Poleg tega bom polovico kupnine moral odstopiti nekdanji ženi,« odgovori. Bo 160 tisočakov zadostovalo za nov začetek? »Ja. To bi moralo biti dovolj. Na Filipinih je vse od tri- do štirikrat cenejše kot pri nas. Tam se da lepo živeti že s 500 evri,« ocenjuje. Recimo, družina na mesec za najemnino hiše odšteje med 150 in 500 evri, za hrano in pijačo med 250 in 300 evri na mesec, letalske vozovnice po Aziji so poceni, od 50 do 100 evrov na osebo, gospodinja in varuška staneta od 50 do 100 evrov na mesec za šest dni v tednu po ves dan. Povprečni Filipinci v povprečju zaslužijo od 100 do 200 evrov na mesec.

»Priložnosti za zaslužek je veliko, sam pa sem se odločil, da kupim parcelo in tam zgradim naselje hišk.«

Prodajal bo hiške in izobraževal bogataše

Aleksander na Filipinih ne bo poležaval na plaži pod palmo in srkal kokosove vode, ampak ima kar nekaj poslovnih idej. »S kupnino od hiše bi na Filipinih lahko dolgo in lepo živeli, a denarja nima smisla zapravljati za življenje. Treba ga je vlagati in potem živeti od zaslužka. In to nameravamo storiti že v prvem letu,« pojasnjuje. Filipini so eno izmed najhitreje rastočih gospodarstev, od leta 2001 imajo v povprečju petodstotno letno gospodarsko rast, letos do tretjega četrtletja pa v povprečju skoraj šestodstotno. »Priložnosti za zaslužek je veliko,« meni. In česa se bo lotil? Kupil bo parcelo, ki je tik ob njihovi hiši, in tam zgradil naselje hiš. A za gradnjo ne bo porabil svojega denarja, ima namreč dva soinvestitorja. »To sta prijatelja, ki me dobro poznata,« pravi. Strošek izdelave projekta je ocenjen na 450 tisoč evrov. »Naredili bodo štiri dvojčke, v katerih bo osem stanovanjskih enot. Na parceli bodo bazen, jacuzzi, letna kuhinja z velikim žarom in velika romantična vrtna hiška za piknike in druženje. Na Filipinih tujci po zakonu ne morejo kupovati zemlje in s tem tudi ne hiš, ampak samo stanovanjske enote - tam to imenujejo 'condo',« pojasnjuje. Načrt namerava uresničiti v treh letih. Polovica takega dvojčka bo velika 120 kvadratnih metrov, v povprečju pa bo treba zanjo odšteti 90 tisoč evrov. Meril pa bo predvsem na kupce iz Evrope in Amerike, zlasti stare od 50 do 60 let. »Če posameznik recimo proda svoje stanovanje v Sloveniji, si lahko na Filipinih za ta denar kupi hiško z bazenom ob peščeni plaži,« razmišlja. Skupaj z ženo sta postavila tudi spletno stran Philippines dream life ( [www.philippinesdreamlife.com] ), prek katere ne bosta samo prodajala hiš, ampak tudi promovirala življenje na Filipinih. Aleksander pravi, da bo pomagal Slovencem in drugim, ki bi se želeli preseliti na Filipine - pri iskanju stanovanja, dela in drugih življenjskih stvareh, našteva. »Ne gre za prodajo hiš v raju, ampak za to, da pomagamo ljudem, da zaživijo novo življenje v lepem romantičnem okolju, v družbi prijaznih in prijetnih ljudi. Želim pomagati ljudem, ki ne vidijo prihodnosti zaradi ločitve, smrti partnerja, osamljenosti. Pri nas s tisoč evri komaj preživimo, na Filipinih pa jih ne moreš zapraviti, razen če jih mečeš stran za hazard, droge ali popivanje,« pravi.

Aleksander ima še nekaj poslovnih idej. Rad bi imel coaching oziroma izobraževanje zgolj za tri bogate Filipince, podjetnike, ki imajo tovarne, hotele, gradijo stolpnice, skratka, imajo na tisoče zaposlenih. »Z njimi sem se že srečal in vem, da je njihova največja težava premalo oziroma preslabo usposobljeni kadri. Zanimivo je to, da te vsi sprejmejo in poslušajo, ko rečeš, da si iz Evrope. Gospodarstvo je v razcvetu in ljudje temu ne sledijo, zato nujno potrebujejo dobro usposobljene vodje,« pravi. Aleksander bi bil rad nekakšen most med slovenskimi ali evropskimi podjetji in Filipini. »Predvsem pa ne mislim tako garati, kot sem do zdaj,« dodaja.

Zgodba Aleksandra Pokovca je lep primer, kako ne glede na starost na novo zaživeti. Živiš samo enkrat, zakaj ne bi bil srečen.

mf12-6.1418470564.jpg.o.600px.1418470625.jpg

mf12-7.1418470662.jpg.o.600px.jpg

Osem Slovencev uradno preseljenih na Filipine

Na Filipine se je v zadnjih šestih letih uradno preselilo osem slovenskih državljanov, od tega šest moških in dve ženski. Trije moški so bili stari od 40 do 49 let, eden od 49 do 59 ter eden od 30 do 39 let; ena ženska je bila stara do 19 let in ena nad 60 let, kažejo podatki statističnega urada. Številka tam živečih Slovencev je lahko večja, saj številni ne odjavijo stalnega prebivališča v Sloveniji. »Veliko oseb, ki se dejansko odseli, uradno ne odjavi prebivanja v Sloveniji, saj je na stalno prebivanje v Sloveniji denimo vezano obvezno zdravstveno zavarovanje. Morda to še zlasti velja v primeru odhoda v bolj eksotične države, kjer je zdravstveni sistem manj razvit, ter na "začetku" odhoda, ko osebe še ne vedo, ali odhajajo le za leto ali dve ali morda za veliko daljše obdobje,« pojasnjuje Barica Razpotnik s statističnega urada.

Sicer pa je v oktobru Zavod RS za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) v tujino izplačal več kot 70 tisoč pokojnin v višini dobrih 10 milijonov evrov. Od tega največ (38.512) na Hrvaško, v Nemčijo, Avstrijo, Italijo. Skoraj 30 tisoč upokojencem v države nekdanje Jugoslavije. Peščici (2.635) pa v Avstralijo, Kanado, Švico. Posameznikom (torej manj kot petim uživalcem) pa tudi v nekoliko bolj eksotične države, kot so Indonezija, Južnoafriška republika, Tajska, Izrael, Monako, Nova Zelandija, Argentina, Rusija, Venezuela, Turčija, Ukrajina.

Članek je bil objavljen v decembrski številki revije Moje finance 2014.

Preberite tudi:

18.04.2013
 15

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (pregled) Koliko me stane trgovanje s slovenskimi delnicami

Marsikdo razmišlja o nakupu vrednostnih papirjev oziroma trgovanju z njimi - sploh ker banke na depozit tako rekoč ne dajo obresti,...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (anketa) V slovenskih delnicah imamo več kot 30 tisočakov 4

Dobri dve tretjini anketirancev kupuje slovenske delnice, ker prinašajo lepe dividende. V povprečju so slovenski blue chipi vlagateljem...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (intervju) Na borzi si ne želim le državna, ampak tudi ambiciozna zasebna podjetja 4

Pošta Slovenije, HSE, Slovenske železnice, Dars, elektropodjetja ... je našteval predsednik uprave Ljubljanske borze Aleš Ipavec...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (svetovalnica) Jože ne ve, ali ima še vedno račun in delnice pri KDD. Kako naj preveri?

Z letom 2017 so imetniki vrednostnih papirjev morali te prenesti z registrskih računov. Kar 66 tisoč Slovencev tega še ni storilo....

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 1. dan) Svojim otrokom sem kar s sladoledom razložil, kaj je to davek

Kuharski mojster Luka Jezeršek, ki ga med drugim poznamo kot sodnika v kuharskem tekmovanju Masterchef, je 40 mladim udeležencem poletne...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 2. dan) Ne vem, kje bom pri 50, ampak se bom že znašel

»Nismo vedeli, da se morajo športniki, ki niso v klubih, truditi zbirati sredstva za svoje športno delovanje,« so bili začudeni...

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (seznam) Preverite, katere vrednostne papirje smo opustili

Letos so imetniki opustili 46 vrednostnih papirjev, od leta 2017 pa 346. Preverite seznam.

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek Dilema: kupiti NLB prek londonske ali ljubljanske borze?

NLB je edina slovenska delniška družba, katere vrednostni papirji kotirajo tako na ljubljanski kot londonski borzi. Na ljubljanski so to...