Ivica išče POS-terminal, Katarina poučuje konkurenco, Jaka išče prepoznavnost v App Storu
Ivica išče POS-terminal, Katarina poučuje konkurenco, Jaka išče prepoznavnost v App Storu
  16.04.2014  |  07:00
Čas branja: 12 min
Ivica Zupančič se sprašuje, zakaj lahko rože prodaja vsak trgovec, ki ima pet minut časa; je to sploh zakonito? Zanima jo tudi, ali mora v cvetličarni nositi priponko z imenom in priimkom. Hkrati pa je spoznala, da mora čim prej urediti POS-terminal, sicer utegnejo stranke po cvetlice zaviti kam drugam; toda - koliko jo bo to stalo? Katarina Rosman je sklenila življenjsko rentno zavarovanje in zavarovanje za kritične bolezni, a ob tem opazila zanimivo prodajno zvijačo. Še vedno razmišlja, kako naj si uredi spletno stran, začela pa je izobraževati tudi morebitno konkurenco; je to zanjo dobro ali slabo? Jaka Blažon je v App Storu, a ga muči, kako biti opazen v poplavi drugih aplikacij; zaupal nam je tudi, kako pri svojih 18 letih usklajuje šolo, podjetništvo in še kaj.

posel-prihodnost-ss.1397610914.jpg.o.600px.jpg
Foto: Shutterstock

Ivica Zupančič, cvetličarna

zupancic-ivica8-ih.1397610912.jpg.o.600px.jpg
Vsak trgovec bi moral prodajati le tisto blago, za ka­tero je re­gistriran, je prepričana Ivica. Foto: Irena Herak

»Ko ob kakšnem prazniku pridem na bencinsko črpalko, v živilsko trgovino ali večje trgovske centre, povsod vidim nepregledne količine rezanega cvetja in lončnic. Zanima me, ali res ni pravila, ki bi odločalo o tem, kdo lahko prodaja določene izdelke; ali lahko cvetje prodaja kar vsak trgovec, čeprav je trgovina pravzaprav namenjena povsem drugim izdelkom,« se sprašuje Ivica. Meni, da bi moral vsak trgovec prodajati le tisto blago, za katero je registriran in ki sodi v področje njegove trgovine.

»Ne nazadnje bi lahko potem tudi cvetličarji prodajali meso in vso drugo hrano. Zakaj ne bi bilo tako, da bi cvetličarji prodajali rože, živilske trgovine hrano, pošta poštne storitve in podobno?« razmišlja Ivica. So torej pri tem sploh kakšne omejitve? »Zakon o trgovini upošteva načelo svobodne gospodarske pobude, zato ne omejuje trgovca pri prodaji posameznega blaga, seveda ob predpostavki, da so izpolnjeni minimalni tehnični pogoji za opravljanje trgovinske dejavnosti ter vsi drugi pogoji, ki se nanašajo na sanitarne, zdravstvene prepise, predpise o varnosti izdelkov in podobno,« pojasnjuje Stanka Ritonja z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo in dodaja: »Če je gospodarski subjekt registriran za dejavnost trgovine na drobno, in sicer mora biti registracija ustrezna blagu, ki ga prodaja, lahko izvaja to dejavnost ob upoštevanju vseh pogojev, ki so predpisani. To velja tudi za pošto, bencinske servise, ki poleg svoje osnovne dejavnosti opravljajo tudi dejavnost trgovine na drobno. Cvetje se torej lahko prodaja tudi v nespecializiranih prodajalnah.« Druge trgovine ne počnejo nič nezakonitega in s tem se bo morala Ivica sprijazniti ter poiskati nekaj, po čemer se bo od drugih trgovcev čim bolj ločila. Kupcem bo morala dati razlog, da pridejo prav k njej, za kar pa ima znanja in izkušenj s področja cvetličarstva več kot dovolj.

Priponka - da ali ne?

Ivico zanima tudi, kako naj se pravilno predstavi strankam: »Ne vem, ali je treba pri delu s strankami imeti pripeto priponko z imenom in priimkom zaposlenega v cvetličarni ali bi bilo dovolj, da je na primer na pultu pri blagajni samo napis: Danes z vami ta in ta.« O tem smo povprašali na tržni inšpektorat in sporočili so nam, da ni več obvezno nositi priponke z imenom in priimkom. »Seveda ni nič narobe, če jo prodajalec ima, a od leta 2009, ko se je nehal uporabljati Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte in opravljanje trgovinske dejavnosti, to ni več potrebno,« zagotavlja glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić.

Kako do POS-terminala

»Pred mano je nov mali izziv, saj čedalje več strank želi poravnati račun z bančno kartico,« opaža Ivica in dodaja: »To bi jim rada omogočila, zato bom kmalu nabavila opremo za POS-terminal. To sem primorana storiti tudi zaradi zaprtja bančne enote na Izlakah, saj bodo morali ljudje do bankomata hoditi oziroma se voziti še dlje, kar lahko vodi v zmanjšanje prodaje.« Ivico seveda skrbi, koliko to stane in kakšne stroške bo imela s transakcijami, saj niso brezplačne.

»Podjetje oziroma prodajno mesto mora za sprejem kartic in uporabo POS-terminala najprej skleniti pogodbo o plačevanju s plačilnimi karticami s ponudnikom teh storitev,« pravi Mile Crnović iz Sberbank in pojasnjuje: »Pogodba se praviloma sklene za nedoločen čas s trimesečnim odpovednim rokom. Morebitna predčasna odpoved pa ni povezana z dodatnimi stroški. V Sloveniji tovrstne storitve ponujajo različne banke in druge finančne institucije. Naša banka je na primer skupaj z 11 bankami vključena v sistem Activa. POS-terminali v okviru sistema Activa so primerni za sprejem vseh vrst plačilnih kartic - activa, mastercard, maestro, visa in visa electron, american express, diners in karanta. Za vključitev in delovanje POS-terminala zadošča že telefonska ali spletna povezava na prodajnem mestu, pri čemer nadgradnje ali prilagoditve komunikacijskih povezav praviloma niso potrebne. Prav tako vzpostavitev delovanja POS-terminala ne bo prinesla nobenih novih, dodatnih stroškov, tudi vzdrževanje terminala je brezplačno. Stroški najema POS-terminala (pri prenosnih GPRS POS-terminalih) kot tudi odtegnjene provizije po karticah se obračunajo pri nakazilih, ki jih zmanjšamo za te stroške. Banka bo zaračunavala stroške poslovanja v višini pogodbeno določene provizije od zneska plačil s kartico, in sicer od dva do 3,5 odstotka, odvisno od izdajatelja kartice. Sredstva pa bodo nakazana od tri- do štirikrat na mesec.«

Crnović še pravi, da se nam na tem področju kmalu obetajo nove rešitve, vendar jih je večina še v testni fazi: »Večinoma so povezane z uporabo mobilnih telefonov in mobilnih aplikacij, a glede na to, da še nobena ni dosegla kritične mase uporabnikov, so za zdaj razmeroma nezanimive za uvedbo na prodajna mesta.«

Katarina Rosman, kozmetični salon

rosman-katarina4-ih.1397610912.jpg.o.600px.jpg
Zdaj se bom osredotočila na delavnice depilacij, razmišlja Katarina. Foto: Irena Herak

Pred kratkim sem se odločila za življenjsko rentno zavarovanje in zavarovanje za kritične bolezni, o čemer smo govorili že v prejšnjih revijah,« pravi Katarina in pojasnjuje: »Mesečni obrok bo znašal 50 evrov, kar se mi zdi sprejemljivo. Na nekaj pa moram opozoriti - ko mi je agentka določila vrednost zavarovalne vsote za kritične bolezni, me ni vprašala, ali kadim. Na to sem jo opozorila sama, in to je obrok povišalo za pet evrov na mesec. Toda če bi zbolela in tega ne bi doplačala, mi sploh ne bi pripadalo nič. Poznam kar nekaj takih primerov, ko so agenti pozabili vprašati stranko o tem ali pa so kar sami napisali, da je človek nekadilec oziroma da ni v ogroženi skupini za določene bolezni. Na to je vsekakor treba opozoriti, saj s takšnimi primeri zavarovalnice služijo,« zaupa svojo izkušnjo Katarina.

Spletno omrežje ali samostojna spletna stran?

»Zadnjič so mi predstavili spletno omrežje za podjetja; imenuje se si.SKUPINA. Predstavili so mi vizijo in oglaševanje. Šlo naj bi za spletno omrežje, v katerem so registrirana podjetja iz vseh panog gospodarstva, hkrati naj bi imelo vsako podjetje svojo spletno stran, kjer bi bili vsi podatki in opis podjetja. Zamisel se mi ni zdela slaba, a sem imela o ponudbi si.CARD nekaj pomislekov,« razmišlja Katarina in pojasnjuje: »Na voljo so tri možnosti - pri prvi si lahko ustanovitelj podjetniške družbene mreže in moraš plačati šest tisoč evrov, da si potem deležen 30 odstotkov dobička in seveda imaš narejeno tudi spletno stran znotraj te mreže. Druga možnost je, da postaneš partner, plačaš 2.500 evrov in si deležen deset odstotkov dobička. Tretja pa, da nastopaš kot gost, plačaš 500 evrov na leto in imaš svojo spletno stran. Namen si.CARD je, da bi se ustvarila podjetniška družbena mreža, kjer bi bila registrirana samo podjetja, in ko bi bilo dovolj članov - predvidevajo, da bi jih v treh letih pridobili 200 tisoč - bi imeli potem tudi svojo plačilno kartico in članske cene. Mislim, da bo ta mreža bolj privlačna za trgovine in nekatere panoge, zato se zanjo ne bom odločila.«

Ob proučevanju ponudbe si.CARD smo ugotovili, da omrežje sploh še ne deluje, tako da ni jamstva, da bo vse skupaj sploh uspelo. Je pa tudi sicer pri nas že poplava različnih poslovnih imenikov in podobnih spletnih strani, od katerih nekatere trpijo izgube, saj podjetja ugotavljajo, da njihove obljube ne držijo vedno in da je navadno dovolj, če nas lahko drugi najdejo na enem ali dveh naslovih. Nobene potrebe ni, da bi podjetje nastopalo na več manjših neznanih iskalnikih, če ob tem njihova spletna stran ne kotira dovolj visoko. Mamljivo se zdi predvsem deljenje dobička, a vse te možnosti zanjo pomenijo prevelik vložek, tega pa bi lahko usmerila kam drugam. Navadno so splošne strani s ponudniki tudi precej neprivlačno oblikovane, zato bo zanjo vsekakor bolje, če se usmeri v oblikovanje sodobne mične spletne strani in jo poveže z družbenimi omrežji, kjer bo prišla v stik z morebitnimi strankami.

Katarina ugotavlja podobno, zato se bo odločila za izdelavo samostojne spletne strani: »Na voljo je veliko ponudnikov. Ravno po objavi prejšnjega članka me je klical nekdo, ki je ponujal, da mi izdela internetno stran za 50 odstotkov ceneje, kot je bilo zapisano, torej za 750 evrov. Še vedno se mi je zdelo predrago, zato sem preverila še druge ponudnike in našla ponudbo, za katero se bom po vsej verjetnosti odločila. Paket za izdelavo spletne strani stane 149 evrov in DDV, dodaten mesečni strošek pa je 7,99 evra za vmesnik za urejanje CMS. V paketu so zajeti gostovanje, ureditev domene, SEO-optimizacija, prostor za besedila, slike, videi neomejeno, povezave v družbena omrežja, bon v vrednosti 60 evrov za oglaševanje na Googlu, zemljevid. Zame je bistveno, da bo spletna stran pregledna in privlačna, ne preveč zapletena, da bom lahko sama pripela videe, strokovne članke, nasvete in novičke ter kakšne akcije. Všeč so mi tudi njihove referenčne spletne strani.«

Izobraževanje morebitne konkurence

Katarina namerava svoje znanje prenašati tudi na druge, saj te, kot pravi, pri šolanju zasipajo s teoretičnim znanjem, prakse pa je zelo malo. »Prvo delavnico s sladkorno pasto sem izvedla na začetku februarja. Ena od dveh kandidatk je odpovedala prihod in ostala je študentka visoke kozmetične šole, ki si je za diplomsko delo izbrala depilacijo s sladkorno pasto. Ker jih v šoli ne učijo tovrstne depilacije, se je odločila za tečaj. Šolanje je potekalo tekoče, trajalo je štiri ure, ena ura teorije in tri ure prakse. Stane 100 evrov, kar se mi zdi sprejemljiva cena. Če se po šolanju kandidatka sreča s kakšno praktično težavo, sem ji pripravljena pomagati, saj mi je v interesu, da bo depilacijo s sladkorno pasto strokovno izvedla,« razmišlja Katarina.

Kaj pa o tem menijo strokovnjaki? Ali Katarina pljuva v lastno skledo, ko na morebitno konkurenco prenaša svoje dragoceno znanje? Trženjskemu strokovnjaku Alešu Liscu se zdi zamisel z delavnicami sicer dobra, a Katarino opozarja: »Cena delavnice se mi zdi prenizka. Stati bi morala vsaj 300 ali 400 evrov. Tisti, ki se resno zanima, bo pripravljen plačati. Naložbo vendar dobi nazaj s 15 opravljenimi storitvami.« Sicer pa se mu izobraževanje »konkurence« načelno ne zdi slaba stvar, saj se tako tudi širita trg in zavedanje o storitvi. »Je pa pomembno, da za šolanje postavi pravo ceno. Vse se mora splačati!«

»Naslednjo soboto je prišla še kozmetičarka iz Maribora z željo, da bi v svojem salonu izvajala predvsem brazilsko depilacijo s sladkorno pasto. Pokazala sem ji novo tehniko brazilske depilacije, ki sem jo razvila sama in se mi zdi optimalna za stranke in za kozmetičarko, ki jo izvaja. Do zdaj je menila, da je to preveč agresivna depilacija, in se je bala, da bi strankam z nepravilno izvedbo naredila podplutbe. Načrtujem še dve delavnici, eno za brazilsko depilacijo, ki stane 50 evrov in traja uro in pol, ter eno kompletno šolanje, ki traja skoraj tri ure in stane 100 evrov. Odločila sem se, da se bom osredotočila na delavnice, ker je čas ravno pravi - bliža se namreč poletje in do takrat lahko kandidatke še zvadijo, preden se začne prava sezona depilacij. »Trg bo povedal, na kaj se je ta hip najbolje osredotočiti - ali na delavnice ali na izvajanje storitev. Poskusi naj oglaševati oboje. S tem, ko oglašuje šolanje, se ji tudi povečujeta ugled in avtoriteta pri njenih strankah. Vsak gre raje k profesorju kot k učencem,« razmišlja Lisac.

»Na delavnici jim pokažem tehniko in razložim vse o izdelkih, ki se uporabljajo pri depilaciji. V interesu mi je, da potem pri meni kupijo tudi material za izvedbo depilacije. Za zdaj imam za prodajo pripravljena dva kompleta. Prvi komplet vsebuje šest izdelkov in udeleženke delavnice dobijo 30 odstotkov popusta; za drugi komplet, ki zajema štiri izdelke, dobijo 20 odstotkov popusta, če vzamejo posamični izdelek, pa deset odstotkov. Po delavnici se večinoma odločajo za en izdelek, da lahko še malo povadijo in se pozneje odločijo za komplete,« pojasnjuje Katarina. Toda Lisac nad temi popusti ni navdušen: »Ne bi jim omogočil nakupa posameznih izdelkov s popustom. S tem, ko Katarina omogoča posamične nakupe s popustom, udeležencem tečaja omogoča 'lahek neboleč izhod'. Raje naj ponudi samo dva paketa in naj se odločijo za tistega, ki jim bolj ustreza.«

Jaka Blažon, start-up

blazon-jaka12-ih.1397610913.jpg.o.600px.jpg
Kako aplikacijo Wivu nare­diti čim bolj opazno na App Storu, se sprašuje Jaka. Foto: Irena Herak

Za nami je Ustvarjalnikov startup vikend, imenovan Startup days, kjer sem imel priložnost preživeti konec tedna z novimi 21 ekipami, ki so se ukvarjale s svojimi projekti. Lepo je bilo videti veliko mladih, ki vedo, da je prihodnost mogoče ustvariti s tem, da trdo delaš in slediš svojemu cilju. Všeč mi je, da to postaja realnost tudi v Sloveniji,« pravi Jaka. Ob tem se veseli nove »update« aplikacije za svoj Wivu: »Vanjo smo vnesli vse, kar si želimo, zato smo pripravljeni na App Store. Po zaslugi naše tehnične ekipe aplikacija deluje, kot smo si zamislili.« Vseeno pa ga ga malo skrbi, kako bi postali bolj opazni, da se ne bi izgubili v množici aplikacij. »Zanima me, kako biti opazen na App Storu. Kakšno lansiranje bi nam priporočali strokovnjaki, katere medije naj uporabimo in kako,« se sprašuje Jaka. Sami so sicer pokrili večino slovenskih in hrvaških medijev, ki bodo poročali o njihovem prihodu na trg. »Povezani smo tudi z organizacijami v ZDA, pripravljajo se promocijski materiali in zabava Wivu, prihajajo pa tudi prve ponudbe B2B.«

V zvezi z opaznostjo Tomaž Frelih iz Hekovnika opozarja, da to ne bo tako lahko: »Na App Storu si razen na različnih uredniških izborih in top seznamih težko opazen. Kot takšne je ne vidim kot resno vstopno točko za nove uporabnike, ampak bolj korak v procesu pridobivanja stranke (acquisition).« Lansiranje se mu ne zdi tako pomembno kot razumevanje trga in sam produkt: »Precej večja težava kot to, da uporabniki počasi kapljajo, je, da storitev neha delovati ali deluje zelo počasi, ker ni bila dovolj stestirana - različne naprave, operacijski sistemi, obremenitveni testi in podobno. To je zelo dobro jamstvo za to, da nobeden izmed pridobljenih uporabnikov ne bo postal aktiven uporabnik.« Frelih svetuje, naj medije izbirajo glede na nišo, ki jo nameravajo najprej zavzeti: »Velikokrat so prava oblika povsem internetu lastni mediji, kot so forumi in skupine na Facebooku. Večina uporabnikov na novo naložene aplikacije odpre le enkrat, jih malo pogleda in zavrže, zato je bolj kot množica uporabnikov pomembno, da čim prej najdejo svojo bazo res zagretih in aktivnih uporabnikov.«

Aplikacijo so do zdaj med drugim promovirali na svoji šoli, potem še na drugih srednjih šolah, počasi pa ta krog širijo. Podjetniški svetovalec Matija Goljar o tem pravi: »Jaka lahko upa, da bo zgodba podobna kot pri Facebooku, ko se je aplikacija iz akademskih krogov razširila po vsem svetu. Vsekakor morajo poskrbeti, da bo dovolj privlačna za uporabnike, in se aktivirati v medijih. Zelo dobrodošla bo vsaka medijska objava, še zlasti v računalniško specializiranih medijih, saj ti navadno izberejo nekaj aplikacij, ki jih predstavijo, bralci pa jih potem preizkusijo. Težko pa je verjeti, da bi brez vedenja o aplikaciji v celotni ponudbi na App Storu našel prav to. Potrebujejo torej čim več pozitivnih priporočil mladih, a to, koliko uporabnikov si naloži aplikacijo, še ne pomeni veliko, saj potrebujejo aktivne uporabnike in tu se zgodba šele začenja.«

»Po oddaji aplikacije na App Storu bomo začeli spremljati metrike; dobili smo tudi partnerstvo s podjetjem za analitiko, ki nam omogoča brezplačno uporabo svoje programske opreme,« pripoveduje Jaka. »Vedeti moramo, katere metrike se nam najbolj splača meriti ter na kaj in na katere vidike moramo paziti pri merjenju. Vprašanje je, ali se nam bolj splača meriti po profilih ali po odzivnosti oziroma točkah uporabnikov,« se sprašuje. Goljar meni, da se mora Jakova ekipa metrik lotiti tako, da bodo vedeli vse o tem, koliko ljudi aplikacijo odpre, koliko se jih registrira, koliko jih naredi eno samo fotografijo, koliko jih naredi več fotografij, koliko jih je še bolj aktivnih in sodelujejo in všečkajo druge prispevke in podobno. »Vsako metriko lahko spremljajo posebej in izboljšujejo dosežene vrednosti do stopnje, ko bodo zadovoljni z njo. Tako se bodo lahko o vsaki točki spraševali, kako nekaj izboljšati. Pri tem morajo biti dovolj vztrajni in uspeh bi moral biti skoraj zagotovljen,« je optimističen Matija Goljar.

Frelih pa svetuje še nekoliko bolj natančen standard za zajem podatkov: naj zajema toliko podatkov, da lahko za vsakega uporabnika rekonstruirajo vsako njegovo uporabo. »Denimo ob 17.42 je odprl aplikacijo, ta se je nalagala 2,5 sekunde, potem je uporabnik naredil 'swipe' levo čez 32 odstotkov širine zaslona, čakal štiri sekunde, se oddričal en zaslon dol, čakal tri sekunde in tako naprej. Na podlagi takšnih podatkov lahko potem sestavljamo uporabniške kohorte. To so uporabniki, ki našo aplikacijo uporabljajo podobno in jih zato verjetno lahko podobno obravnavamo - tako takrat, ko zadovoljujemo njihove potrebe, kot tudi v analizah,« pravi Frelih in dodaja: »Druga stvar, ki nam jo takšen zajem omogoča, je izboljševanje uporabniške izkušnje. Iz podatkov lahko razberemo, kje se uporabniki zmotijo, recimo skočijo na neki zaslon in potem takoj nazaj, kaj je nejasno - do določene funkcionalnosti pridejo po 'napačni', nepotrebno zamotani poti, katere stvari ostajajo neopažene. Neopaženost ni nujno stvar slabe uporabniške izkušnje, lahko je posledica prednostnih nalog, ampak to je nekaj, kar lahko ugotovimo le skozi teste. Ta isti pristop deluje tako za produktno analitiko kot spletno stran, le da tu optimiziramo za natančno določeno uporabo - nakup.« Pri metriki se morajo vprašati, kakšno strategijo imajo in kje je podjetje trenutno, še opozarja Frelih in dodaja: »Veliko podjetij dela to napako, da se osredotočijo na metrike napuha, metrike, ki so lepe na pogled, ampak ne ponujajo koristnih in konkretnih uvidov. Metrike te morajo boleti, kazati, kje je podjetje slabo, in te gnati k izboljševanju.«

Šola in mladi podjetniki

Ob vsem tem pa je treba poudariti, da je Jaka star komaj 18 let, pa se že spopada z omenjenimi izzivi. Nekako bolj običajno je, da se mladi pri teh letih ukvarjajo s športom, hobiji in zunajšolskimi dejavnostmi. Pri nas je razmeroma malo mladih podjetnikov in pogled nanje ljudi večinoma preseneti. »To je svet, v katerem se dobro počutim in v katerem uživam,« razlaga Jaka in dodaja: »Zavedam se, da je dela veliko, pripravljen sem se popolnoma predati svojim projektom. Tak je moj običajni odgovor in, seveda, ljudje pri nas drugače gledajo na mlade podjetnike.« Težava večinoma nastane, ko mora mladi podjetnik svoje sanje in trud, ki ga vlaga vanje, povezati z drugimi dejavnostmi, s katerimi se v tem času ukvarja. »Sam se ukvarjam s smučanjem prostega sloga oziroma freestyle smučanjem. Čeprav je ta aktivnost drugačna od entrepreneurstva, pa vseeno vidim povezave. Imaš cilj, pri športu je to neki trik, vsi vedo, kakšen je, od tvoje izvedbe pa je odvisno, kako bo ocenjen. Tudi pri poslu je podobno: en cilj, ki je vsem znan, nato pa sledi tvoja izvedba,« razmišlja Jaka.

Vedno ga seveda spremlja tudi šola: »Imam srečo, da obiskujem gimnazijo Vič, kjer so vedno podpirali zunajšolske dejavnosti. Od smučanja do podjetništva, odnos vodstva in profesorjev do mojih hobijev je bil vedno dober, čeprav so morda moji konjički drugačni od tistih, ki jih imajo preostali dijaki. Šola s to podporo meče dobro luč na svoje dijake. A vendar, danes ljudje še vedno ne verjamejo povsem, da smo tudi res mladi sposobni narediti veliko. V tujini malo starejši ustvarjajo podjetja, ki so vredna več kot celotna Slovenija. Morda bo moralo preteči še nekaj vode.«

»Jaka ima srečo, da je na šoli, ki je v tem pogledu zagotovo ena izmed najboljših v Sloveniji. Tudi vse druge šole bi morale ponuditi enako kakovosten program, a za to obstaja kar nekaj ovir. Preprosto ni dovolj kakovostnih kadrov, da bi poučevali predmet podjetništvo na vseh šolah. Kjer predmet imajo v programu, ga poučujejo učitelji, ki nimajo dovolj ur in si tako dopolnijo urnik, kar pa ne pomeni, da imajo kakršnekoli izkušnje iz prakse. Večinoma gre bolj za teorijo, in to učencem ne pomaga veliko. Še vedno se poučuje po prastarih učbenikih ekonomije, ko pa se predmeta lotijo, se vedno izdelujejo suhoparni poslovni načrti. To seveda ne privabi učencev, zato se tovrstnih prostovoljnih dejavnosti ne udeležujejo,« pa o vsem tem razmišlja Matija Goljar, sicer začetnik krožkov podjetništva na slovenskih šolah.

mojefinancemikropodjetniki-1397611615-jpg-o-600px.1397612040.jpg

Preberite tudi:

19.03.2014

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (pregled) Koliko me stane trgovanje s slovenskimi delnicami

Marsikdo razmišlja o nakupu vrednostnih papirjev oziroma trgovanju z njimi - sploh ker banke na depozit tako rekoč ne dajo obresti,...

MOJEFIN
Razno
Razno (galerija) Dan D: kaj smo izvedeli na prvem investicijskem dogodku za male delničarje 5

Kako gospodarska aktivnost in politika vplivata na borzne tečaje slovenskih blue chipov? Nekateri vidijo v bližnji prihodnosti tudi...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (intervju) Na borzi si ne želim le državna, ampak tudi ambiciozna zasebna podjetja 4

Pošta Slovenije, HSE, Slovenske železnice, Dars, elektropodjetja ... je našteval predsednik uprave Ljubljanske borze Aleš Ipavec...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 2. dan) Ne vem, kje bom pri 50, ampak se bom že znašel

»Nismo vedeli, da se morajo športniki, ki niso v klubih, truditi zbirati sredstva za svoje športno delovanje,« so bili začudeni...

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (seznam) Preverite, katere vrednostne papirje smo opustili

Letos so imetniki opustili 46 vrednostnih papirjev, od leta 2017 pa 346. Preverite seznam.

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek Dilema: kupiti NLB prek londonske ali ljubljanske borze?

NLB je edina slovenska delniška družba, katere vrednostni papirji kotirajo tako na ljubljanski kot londonski borzi. Na ljubljanski so to...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (psihologija denarja) Ko nam nikoli ni dovolj

Ideja, s katero se v borznih pogovorih ne morem povezati, je ta, da je pomembno imeti »vedno več«. Ampak zakaj? Zakaj je pomembno imeti...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 1. dan) Svojim otrokom sem kar s sladoledom razložil, kaj je to davek

Kuharski mojster Luka Jezeršek, ki ga med drugim poznamo kot sodnika v kuharskem tekmovanju Masterchef, je 40 mladim udeležencem poletne...