Intervju: Ni prostora za filozofiranje
Intervju: Ni prostora za filozofiranje
  16.04.2014  |  07:00
Čas branja: 6 min
Odločen, preudaren, ne preveč gostobeseden, na trenutke tudi hudomušen je trener slovenskih smučarskih skakalcev Goran Janus.

janus-goran10-ih.1397589357.jpg.o.240px.jpg
Goran Janus - glavni trener slovenske reprezentance v smučarskih skokih Foto: Irena Herak

Odločen, preudaren, ne preveč gostobeseden, na trenutke tudi hudomušen je trener slovenskih smučarskih skakalcev Goran Janus. Prerodil je reprezentanco. Pravi, da je na prvem mestu trdo delo, a vsi vemo, da je v ozadju smučarskih skokov še vse kaj drugega. Pritiski so veliki, pričakovanja javnosti prav tako, značaji skakalcev in celotne ekipe pisani, da je kaj. Kako vse skupaj uskladiti? Janus ima s svojo ekipo za sabo sanjsko sezono. Kaj počne drugače kot njegovi predhodniki in bogatejši tekmeci? Bo ostal v Sloveniji ali ga bodo premamile zanimive ponudbe iz tujine?

Za vami je zelo uspešna sezona. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Bila je zelo dolga sezona. Dosegli smo veliko dobrih rezultatov, predvsem po novoletni turneji. Ekipna zmaga v Zakopanih, potem trojček - prvo, drugo in tretje mesto na isti tekmi v Saporu -, to je mejnik, ki se v zgodovini skokov še ni zgodil, pa še uspeh na olimpijskih igrah. V tistem trenutku je bil Peter Prevc v vrhunski formi. Smola je bila, da se je Robert Kranjec poškodoval, saj sem prepričan, da bi tudi na ekipni tekmi kandidirali za eno izmed odličij. Žal se poškodb ne da nadzirati. Po olimpijskih igrah je Peter osvojil še bronasto kolajno na poletih v Harrachovu, škoda, da ni bilo še ekipne tekme. In seveda potem še zaključek v Planici s Petrovo zmago. Redko se zgodi, da nekdo skoči rekord skakalnice, potem pa ga naslednji takoj še izboljša, in to z zadnjim skokom v sezoni. Bilo je veliko teh lepih trenutkov.

Izgovore ob slabših rezultatih si puščam za kdaj pozneje, kot nekakšen bonus.

Ste od samega začetka, ko ste prevzeli reprezentanco, verjeli, da se lahko zgodi kaj takšnega?

Že prej sem bil v reprezentanci, zato sem poznal delo prejšnjega trenerja. Vedel sem, kaj je treba storiti za boljše rezultate. Pred tremi leti smo se tega potem lotili, zavihali rokave in spremenili metode dela. Seveda pa nisem vnaprej vedel, kaj bo to prineslo. Tega nikoli ne veš, lahko samo delaš in upaš, da se bo kar najbolje izteklo. Dobri rezultati pa so prav gotovo posledica trdega dela.

Ste ob prevzemu reprezentance spremenili še kaj drugega?

Vedno pravim, da je na prvem mestu motorika skakalcev. Iz te izhaja psihološka trdnost. Če si dobro natreniran, je med sezono laže odpravljati napake. Vedno smo skupaj, tako da se je kdaj tudi na tekmah laže odzvati in reči kakšno pravo stvar, ki mogoče sploh ni v povezavi s skoki. Kaj čisto življenjskega.

janus-goran5-ih.1397589356.jpg.o.600px.jpg
Foto: Irena Herak

Ne maram blefiranja; skakalec je lahko zelo nadarjen, toda če ne trenira, kot je treba, si z njim ne moreš nič pomagati.

Videti ste zelo operativen človek, ne filozofirate veliko ...

Ne, ker je fantov veliko. Značajsko so zelo različni, kar velja tudi za osebje v reprezentanci, in to je treba uskladiti. Če bi filozofirali, bi vsi skupaj težko zdržali.

Občutek je, da bi šli skakalci z vami na konec sveta. Kako ste si pridobili to zaupanje?

Zaupanje se gradi iz dneva v dan, ni ga mogoče kupiti, moraš si ga prislužiti. To pa lahko dosežeš samo z delom.

Kot skakalec niste posegali ravno po najvišjih mestih. Kako prepričati skakalce, naj počnejo nekaj, kar vam recimo ni povsem uspelo?

Vsak trener si želi, da bi bili skakalci, ki jih ima, najboljši. Vprašanje je, zakaj sam nisem bil vrhunski tekmovalec. Potipal sem tudi visoka mesta, nisem pa tam dolgo zdržal. Toda človek se z leti spreminja, nenehno se uči in pridobiva izkušnje.

Bi bili danes boljši skakalec, če bi že takrat vedeli toliko kot zdaj?

Težko odgovorim na to. Zdaj, pri teh letih, je lahko biti pameten.

Prepričan sem, da nam v Planici ne bodo takoj pustili čez 250 metrov, ampak nas bodo še nekaj let držali pod to mejo.

Bi se označili za avtoritativnega vodjo ali bolj demokratičnega?

Sam drugače gledam na treniranje. Predvsem mora biti v ekipi dialog, in ne monolog, kajti skačejo fantje, oni zbirajo občutke. Mi smo samo tisti pripomoček, ki jih usmerja in jim pri tem pomaga.

Je treba z vsakim fantom delati drugače?

Vseh sedem fantov je značajsko zelo različnih. Pri enem moraš malo tako, pri drugem kako drugače. Vsak ima nekaj dobrih in slabih lastnosti. Treba je tudi vedeti, kdaj ne smeš drezati v skakalca, kdaj pa potrebuje pomoč. Nisem ravno človek, ki bi prav drezal, včasih raje vse skupaj pustim pri miru. Zame je bolj pomembno tisto, kar se dogaja poleti na pripravah - kar takrat narediš, pozimi žanješ.

Ste kdaj koga že napodili s treninga domov?

Ne. V našem timu in tudi s skakalci ne nastajajo konflikti. Sem mogoče med redkimi, ki tega nima.

Zbujate občutek, da imate dober smisel za humor. Je to pomembno pri vodenju ekipe?

Mogoče bi kdo rekel, da se ne znam pošaliti, vendar pa se na splošno kar veliko hecamo, da se razbremenimo in da gremo naprej. Ne vem, kako bi sicer zdržali celotno sezono. Vemo pa, kdaj se heca in kdaj dela.

Kako se počutite takrat, ko morate za tekmo izbrati ekipo in nekaterim fantom povedati, da jih na tekmi ne bo, sploh recimo na tekmovanjih, kot so olimpijske igre?

To je za trenerja vedno najteže. Slovenci imamo na tekmovanjih kvoto sedmih skakalcev, čeprav bi lahko po sposobnostih približno deset skakalcev vedno skakalo v svetovnem pokalu. Tako moramo preprosto potegniti črto. Najraje vidim, da se sami med sabo izločijo in uvrstijo na tekmo.

Od katerih stvari pri svojem trenerskem delu nikoli ne odstopate?

Ne maram blefiranja. Moram reči, da sem na te fante zelo ponosen, so pridni, delavni. Z blefiranjem tega ne bi dosegli. Skakalec je lahko zelo nadarjen, toda če ne trenira, kot je treba, si z njim ne moreš nič pomagati. Če dela ovinke levo in desno, potem je težko.

Imate psihologijo vodenja moštva v sebi ali ste jo pridobivali sproti, se izobraževali ...?

To je proces. Že 20 let sem aktiven v tem športu, najprej kot skakalec, potem kot trener. Začel sem na hribu v Mostecu, najprej v klubu. Šest let sem bil sodelavec prejšnjega trenerja reprezentance Matjaža Zupana. Leto dni sem tudi vodil klub, pet let pa reprezentančno B-ekipo. Res gre za proces, pri katerem se človek nenehno uči. Navsezadnje pa imam končano tudi fakulteto za šport.

Koliko k trenerjevemu uspehu pripomore strokovno znanje in koliko občutek za delo z ljudmi?

Če želiš pravilno usmerjati, moraš imeti strokovno znanje, da vse skupaj deluje, pa moraš biti tudi praktik, tako da gre za povezavo obojega; le to daje končni rezultat.

Skoki so precej povezani s psihologijo, kar se vidi iz tega, da nekateri na treningih lahko skačejo, kolikor želijo, ko je tekma, pa jih "zmanjka". Kako rezultate s treninga prenašate na tekme?

Ko pred tekmami skačemo v poskusnih serijah, bi lahko marsikdo rekel, da iz nas tako in tako ne bo nič. Včasih nismo niti mi niti skakalci preveč zainteresirani, toda ko pride tekma, vsi vemo, da se je treba vzeti v roke in iztisniti maksimum. Ko imamo skupne priprave, prav tako skačemo na polno, vendar pa je treba pred tekmami vse skupaj malo vzeti z rezervo, potem pa na tekmah izbruhniti.

Kaj razmišlja skakalec, ko se pelje po smučini?

Najbolje je, da čim manj razmišlja. Takrat mora imeti v glavi eno samo stvar, če jih ima več, lahko zamudi pravočasni odskok in še kaj drugega. Razmišljati mora samo o tisti stvari, za katero se dogovorimo, za kar pa ne potrebuješ veliko besed.

Kako se počutite, ko vas mediji recimo napadajo po slabših rezultatih?

Tudi to se je dogajalo v poletni sezoni, ko smo bili slabi. Takrat se z mediji tudi ne pogovarjamo veliko, ker tako in tako vemo, da smo zanič. In življenje gre naprej. Preprosto je treba stvar čim bolj odmisliti.

Nekateri trenerji se v takšnih trenutkih radi prepirajo z novinarji...

Jaz ne. No, saj veliko stvari niti ne berem. Kdaj kaj pokukam, veliko pa ne, ker včasih piše vse mogoče. S tem se ne obremenjujem. Manj vem, bolje je.

Od vas v nasprotju z vašim predhodnikom ob slabših rezultatih ne slišimo izgovorov, ampak kar iskreno priznanje, da vam pač ne gre.

Mogoče si te izgovore puščam za kdaj pozneje, kot nekakšen bonus (smeh). Fantje so zelo profesionalni, verjamem v naše delo. Seveda pri tem nisem sam, temveč imam odlične sodelavce.

Imate pri svojem trenerskem delu kakšnega vzornika?

Ne, nobenega.

Katerega trenerja iz drugih športov pri nas najbolj cenite?

Mislim, da je v Sloveniji veliko uspešnih trenerjev tudi v drugih športih, zato bi težko izbral posameznike.

Sodelujete med sabo?

Ne, z nobenim. Se sicer poznamo, včasih tudi nasmejimo, strokovno pa ne sodelujemo. Zelo zanimiv sogovornik je trener rokometne reprezentance Boris Denič. Dobro je slišati njegova razmišljanja.

Menite, da bi nekdo, kot ste sami, lahko na glavo obrnil tudi alpsko smučanje? Talente najbrž imamo, saj smo jih vedno imeli.

Težko bi komentiral druge športe. Dovolj je izzivov s smučarskimi skoki.

Ste prvi slovenski skakalec, ki je preskočil 200 metrov. Bomo prihodnje leto v Planici leteli prek 250 metrov?

Treba bo počakati na prihodnji marec v Planici. Pogledati, kaj je s spodnjim radiusom letalnice, kje na doskočišču bo 250 metrov. Samo upam, da bodo naredili dovolj veliko. Za takšne ekstreme mora biti primerno tudi vreme. Sem pa prepričan, da nam najprej niti ne bodo pustili tako daleč, temveč nas bodo še nekaj let držali pod to mejo.

Kje sploh so meje? Bo to 300 metrov?

Z opremo, kot je bila v letošnji sezoni, gotovo ne. Ne vidim možnosti. Poleg tega je na prvem mestu varnost, to so letalnice, in ne igračke.

Kakšni so cilji za prihodnjo sezono?

Tega se še nismo lotili, bodo pa podobni kot letos. Res smo letos presegli vse. Prihodnje leto bo svetovno prvenstvo, kjer, upam, bo na ekipni tekmi prišla tista želena medalja. Seveda je treba tudi v prihodnje trdo delati.

Kaj pa finančni del?

Obljubili so nam, da bo finančno malo več, kot je bilo to sezono. Če se primerjamo z Avstrijo, Nemčijo, Norveško in tudi Poljsko, smo finančno še vedno daleč za njimi. Med nami in njimi je zato tudi zelo velika razlika v ekipi spremljevalcev, voznem parku, štabu serviserjev in še čem.

Po uspešni sezoni imate najbrž na mizi kakšne bogate ponudbe iz tujine. Vas mika, da bi zamenjali okolje?

Marsikaj bi lahko, vendar se za nov olimpijski ciklus za zdaj pogovarjamo tukaj doma.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (pregled) Koliko me stane trgovanje s slovenskimi delnicami

Marsikdo razmišlja o nakupu vrednostnih papirjev oziroma trgovanju z njimi - sploh ker banke na depozit tako rekoč ne dajo obresti,...

MOJEFIN
Razno
Razno (galerija) Dan D: kaj smo izvedeli na prvem investicijskem dogodku za male delničarje 5

Kako gospodarska aktivnost in politika vplivata na borzne tečaje slovenskih blue chipov? Nekateri vidijo v bližnji prihodnosti tudi...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 2. dan) Ne vem, kje bom pri 50, ampak se bom že znašel

»Nismo vedeli, da se morajo športniki, ki niso v klubih, truditi zbirati sredstva za svoje športno delovanje,« so bili začudeni...

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (seznam) Preverite, katere vrednostne papirje smo opustili

Letos so imetniki opustili 46 vrednostnih papirjev, od leta 2017 pa 346. Preverite seznam.

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek Dilema: kupiti NLB prek londonske ali ljubljanske borze?

NLB je edina slovenska delniška družba, katere vrednostni papirji kotirajo tako na ljubljanski kot londonski borzi. Na ljubljanski so to...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (psihologija denarja) Ko nam nikoli ni dovolj

Ideja, s katero se v borznih pogovorih ne morem povezati, je ta, da je pomembno imeti »vedno več«. Ampak zakaj? Zakaj je pomembno imeti...

MOJEFIN
(Finančna šola za najstnike, 4. dan) Mladi v šoku, ko so slišali, koliko stane vzdrževanja avta

Ko so mladi na Poletni finančni šoli slišali, koliko jih stane nakup avtomobila in potem še vzdrževanje, so bili skorajda brez besed;...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 1. dan) Svojim otrokom sem kar s sladoledom razložil, kaj je to davek

Kuharski mojster Luka Jezeršek, ki ga med drugim poznamo kot sodnika v kuharskem tekmovanju Masterchef, je 40 mladim udeležencem poletne...