Kako ste zaslužili prvi denar
Kako ste zaslužili prvi denar
  12.02.2014  |  07:00
Čas branja: 6 min
Klemen je prvi denar zaslužil pri 15 letih, ko je prijatelja učil igrati na diatonično harmoniko; Davorin je pri teh letih prodajal zelenjavo in jajca, pri 17 pa že vložil v nakup 200 kokoši nesnic; 67-letni Stanislav se nostalgično spominja, kako je kot četrtošolec zaslužil, ko je pomagal pri delu na strehi. To so zmagovalne zgodbe nagradnega natečaja: Kako ste zaslužili prvi denar.

»Naj vam opišem lepe spomine,« so besede, s katerimi se je večina bralcev vrnila v preteklost, v čase, ko so zaslužili svoj prvi denar. Kako so ga zaslužili, je bil namreč izziv nagradnega natečaja, na katerega se je odzvalo skoraj 40 bralcev. Med njimi smo poiskali tri zmagovalce, kar ni bilo lahko delo. Vsak bo prejel po 40 evrov na kartico joker kinocentra Kolosej. Zgodbe zmagovalcev objavljamo v okviru. Na kratko pa jih povzemimo - Klemen, ki je prvi denar zaslužil pri 15 letih z učenjem igranja na diatonično harmoniko, ima danes pri 25 letih šolo za učenje igranja tega inštrumenta in pravi, da je ena izmed največjih v Evropi. Davorin iz Celja, ki je pri 15 letih začel služiti s prodajo povrtnin, sadja, jajc, zaslužek pa nato vložil v prvi »jajčni« posel, kot ga imenuje, danes te podjetniške izkušnje predaja sinovoma. Sedeminšestdesetletni Stanislav je prve dinarje zaslužil kot četrtošolec s podajanjem strešnikov za obnovo strehe lokalnega podjetja, še zlasti pa je ponosen na to, da je sodeloval pri odkopavanju grajskega dvorišča na Škofjeloškem gradu. In še do danes hrani izrezek iz časopisa, ki je o tem poročal.

mladi3-mf2.jpg.o.600px.jpg

Kaj vse so delali

Zgodbe bralcev so zelo zanimive in različne. Največkrat naštevajo, da so prvi zaslužek ustvarili z recimo nabiranjem in prodajo polžev, krompirja, gob, borovnic, višenj, kostanja, starega železa in

papirja ...­ Recimo Božidar je kot 12-letni fant leta 1970 skupaj z bratrancem nabiral tavžentrože in lisičke ter jih nosil v kmetijsko zadrugo na odkup. Če je bila letina slaba, sta si poiskala drugo delo - sušenje sena, tudi praznjenje greznic stranišča na »štrbuk«, in to kar z nemško vojaško čelado na palici. »Zadnje opravilo nama je seveda najmanj dišalo, a sva se že takrat zavedala, da denar ne smrdi,« je nauk njegove zgodbe. Tudi Suzano je počitniško delo za tekočim trakom pivovarne zaznamovalo za vse življenje. »To je eno izmed najbolj napornih del. Nič se ne dogaja oziroma vse se stalno premika, ti pa moraš biti stoodstotno zbran, da takoj popraviš, če se kje kaj prevrne ali ustavi. To je bilo mučnih osem ur.«

Miha iz Celja je bil iznajdljiv in je izkoristil okoliščine - leta 1994 je kot osnovnošolec prodajal nogometne sličice Panini med svetovnim nogometnim prvenstvom v ZDA. Alenka pa je kot srednješolka redno služila s prodajo hrenovih korenin v času pred veliko nočjo. »Izkopavala sem jih na domači njivi ali vrtu in prodajala na mariborski tržnici.« Dobro plačan je bil tudi popis prebivalstva leta 1971, še doda. Da so bili časi v prejšnjem stoletju drugačni, se spominja Jernej z Vrhnike. Kot 14-letnik je »švercal« zelene petarde »piratke« v smučarskih čevljih in jih z zavidljivo veliko maržo prodajal sošolcem. Kot smrkavka je Andreja iz Izlak pred več kot 40 leti na strehi bloka, kjer so sicer sušili perilo, s prijatelji prirejala nastope. Povabljenci - predvsem starši - so morali plačali vstopnino. »Slajših dinarjev od teh še ni bilo. Po nastopu pa smo hiteli nakupit 'fičk in fačk',« pravi.

Za kaj vse so denar porabili

Prvi zasluženi denar so bralci porabili za različne stvari, največ pa jih omenja, da za nakup šolskih potrebščin. Milan, ki pred 42 leti kot sedmošolec lovil kure na bližnji farmi, je zaslužil toliko denarja, da si je privoščil »luksuzni« komplet opreme za šolo in povsem novo dirkalno kolo, ki je bilo takrat taka redkost na cesti kot danes ferrari. Meta, ki je ob potokih iskala polže in jih prodajala kmetijski zadrugi, je svoj prvi denar porabila za nakup zvezkov in torbe ob vstopu v prvi razred. Marija, ki si je pri 10 letih zaželela novo šolsko torbo, je s starejšim bratom med počitnicami nabirala lisičke in jih prodajala zadrugi. »Zaslužek ni bil slab,« se spominja. Čeprav je imela svoj denar, pa so starši poskrbeli, da ga je porabila za stvari, ki jih je nujno potrebovala. »Ostale so tudi neizpolnjene želje, kar ni nič narobe. Lisičk pa sem se tudi najedla,« doda.

Kdaj so poprijeli za prvo delo

Večina bralcev pravi, da so za delo poprijeli kot srednješolci, številni tudi kot osnovnošolci. Najmlajša je bila Anja iz Ljubljane. Stara je bila štiri ali pet let, ko je po naselju prodajala rože, ki jih je nabrala na domačem travniku. Bralka Nina je pri devetih letih delovne čevlje, ki jih je našla doma, očistila, zložila po velikosti in jih nato prodala očetovim sodelavcem gradbincem. Branka je pri 13 letih leta 1972 pomagala očetu, ki je bil nadzorni inženir pri gradnji velikega objekta, pri reklamaciji in za nagrado dobila 500 nemških mark. Po 10 letih, ko se je zaposlila kot diplomirana ekonomistka, pa je bila njena pripravniška plača 600 nemških mark, navaja primerjavo.

Kako do prvega zaslužka, je Emila iz Dekanov pri 13 letih naučil oče, ki je delal na bencinski črpalki. V poletni vročini je redno zahajal na črpalko, brisal šipe in točil gorivo v vozila ter služil napitnine. »Manče«, kot napitninam pravijo Italijani, pa je zapravil za gorivo za moped tomos APN4 in kakšen sok v bifeju, se spominja.

Nostalgija

Iz zgodb, ki so nam jih bralci poslali, izžareva nostalgija. Prvega plačanega dela nikoli ne pozabiš. »Ne gre toliko za finančni vidik, ampak za izjemno močno čustvo. Počutiš se koristnega, ponosnega, zadovoljnega in končno si lahko s svojim prisluženim denarjem nekaj kupiš. Če si ob tem imel še dobrega šefa, sodelavce, pozitivno izkušnjo ali zanimivo delo, je ta občutek še toliko močnejši,« komentira kadrovska strokovnjakinja Laura Smrekar iz Competa. To dokazujejo tudi zgodbe bralcev. Nekatere so se zgodile pred 30, 40, 50, tudi skoraj 60 leti. Ivan je prvi zaslužek ustvaril davnega leta 1958, ko je kot 13-letni fant za sosede izdeloval kovinske tablice za kmečke vozove. Zanimive so tudi podrobnosti, ki so ostale bralcem v spominu. Zora, ki je pred 40 leti zaslužila prvi denar z obiranjem hmelja, se spominja, da je imela vse roke krvave, ker takrat ni bilo rokavic. Bredi, ki je pobirala krompir, so ostale v spominu malice po končanem delu - krompirjeva solata in klobasa ter zelo razredčen malinovec. Klemen, ki je kot srednješolec izdeloval betonske zidake, se spominja, kako je sonce žgalo po velikem peščenem dvorišču, po katerem so z vozički vozili surove zidake iz betona. »Delali smo v kopalkah in lahko si predstavljate, s kakšno zavidljivo rjavo barvo sem po mesecu dela odšel z zaslužkom na morje.«

Marica opisuje svojo zgodbo, kot bi se zgodila včeraj. Ker doma ni bilo dovolj denarja, so se otroci kmalu po osnovni šoli morali odpraviti s trebuhom za kruhom. Poiskala si je službo in po polletnem priučevanju je prejela prvo plačo. To je zapravila samo zase. S prijateljico sta z vlakom odšli v tujino, tam sta po številnih prigodah našli velik trgovski center, kjer sta si nakupili oblačil. »Ostali so lepi spomini. Še več. Ostal mi je tudi kos garderobe, ki ga čuvam, in vsakič, ko ga pogledam, se mi usta raztegnejo v nasmešek, ob katerem je tudi malo grenkega priokusa.«

Kaj se lahko naučimo

Današnja mladina živi v popolnoma drugačnem okolju, razmerah na trgu dela in z drugačnimi vrednotami. Številni mladi doživljajo žalostne zgodbe svojih staršev, znancev, sorodnikov, ki so ostali brez dela ali se tega bojijo. Posledično so zaradi tega apatični, nemotivirani, ne verjamejo, da bodo sami lahko kaj spremenili - češ če še starši ne morejo, le kako bom jaz... A ne glede na to so starši zgled in najboljša spodbuda otrokom, tudi ko gre za odnos do dela. O teh stvareh se je treba pogovarjati, opozarja Laura Smrekar. »Odnos do dela se gradi postopno in pomembno je, da mladim približamo delo kot nekaj, kar nas izpopolnjuje, osrečuje ter daje smisel našemu življenju. Prvi zaslužek je pravi korak na tej poti,« dodaja. In prav to je bil tudi namen nagradnega natečaja.

Zmagovalci natečaja in njihove zgodbe

Davorin, Celje: »Prvi denar sem zaslužil pri 15 letih. Med šolskim letom sem vsako soboto dopoldne pomagal očetu na tržnici prodajati povrtnino, sadje in jajca, med počitnicami pa sem nadomeščal zaposlene na drugih prodajnih lokacijah. S privarčevanim denarjem sem pri 17 letih kupil svojo prvo jato kokoši nesnic (to je približno 200 kokoši), s pomočjo staršev pa nato našel prve večje odjemalce. Počasi sem večal jato, s tem pa tudi mrežo odjemalcev. To so bili moji prvi začetki poslovne poti. Naučil sem se mnogo prodajnih trikov in pridobil neprecenljive izkušnje, ki jih s pridom uporabljam tudi danes. "Jajčni posel", kot mu pravim, še vedno opravljam za hobi, da ne "zarjavim". Svojih korenin in prvih korakov v svet podjetništva ne smeš nikoli pozabiti. Podobno bi rad v posel vpeljal tudi svoja sinova. Najstarejši je že letos pri 12 letih med počitnicami pomagal dedku na kmetiji pri različnih opravilih, tudi prodaji. Pomembno je, da otroke naučimo, da denar ne pade z neba in da ga je treba prislužiti.«

Klemen, 25 let, Mislinja: »Prvi denar sem zaslužil pri 15 letih, ko sem prijatelju pokazal nekaj osnov igranja na diatonično harmoniko. Zaradi te izkušnje sem danes lastnik ene izmed največjih šol diatonične harmonike v Evropi, ki je do zdaj osvojila že več kot 200 nagrad.«

stanislav-jesenovec-streha-xx.1391882432.jpg.o.240px.jpg

Stanislav, 67. let, Žabnica: »Med počitnicami sem pred vstopom v četrti razredom osnovne šole nekaj dni s številnimi mladimi Škofjeločani podajal strešnike za novo streho komunalnega podjetja na Podnu. K delu me je povabil sošolec Ivan. To je bil moj prvi zaslužek. Pozneje sem delal vse počitnice do konca gimnazije v različnih podjetjih, na različnih strojih in v skladišču. Še zlasti sem ponosen, da sem med sedmim in osmim razredom na Škofjeloškem gradu sodeloval pri odkopavanju grajskega dvorišča in postavljanju znamenite Škoparjeve hiše. To delo je bilo najlepše.«

Vse zgodbe si lahko preberete na [mojefinance.finance.si] in na Facebook Mladi in denar.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (pregled) Koliko me stane trgovanje s slovenskimi delnicami

Marsikdo razmišlja o nakupu vrednostnih papirjev oziroma trgovanju z njimi - sploh ker banke na depozit tako rekoč ne dajo obresti,...

MOJEFIN
Razno
Razno (galerija) Dan D: kaj smo izvedeli na prvem investicijskem dogodku za male delničarje 5

Kako gospodarska aktivnost in politika vplivata na borzne tečaje slovenskih blue chipov? Nekateri vidijo v bližnji prihodnosti tudi...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 2. dan) Ne vem, kje bom pri 50, ampak se bom že znašel

»Nismo vedeli, da se morajo športniki, ki niso v klubih, truditi zbirati sredstva za svoje športno delovanje,« so bili začudeni...

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (seznam) Preverite, katere vrednostne papirje smo opustili

Letos so imetniki opustili 46 vrednostnih papirjev, od leta 2017 pa 346. Preverite seznam.

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek Dilema: kupiti NLB prek londonske ali ljubljanske borze?

NLB je edina slovenska delniška družba, katere vrednostni papirji kotirajo tako na ljubljanski kot londonski borzi. Na ljubljanski so to...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (psihologija denarja) Ko nam nikoli ni dovolj

Ideja, s katero se v borznih pogovorih ne morem povezati, je ta, da je pomembno imeti »vedno več«. Ampak zakaj? Zakaj je pomembno imeti...

MOJEFIN
(Finančna šola za najstnike, 4. dan) Mladi v šoku, ko so slišali, koliko stane vzdrževanja avta

Ko so mladi na Poletni finančni šoli slišali, koliko jih stane nakup avtomobila in potem še vzdrževanje, so bili skorajda brez besed;...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 1. dan) Svojim otrokom sem kar s sladoledom razložil, kaj je to davek

Kuharski mojster Luka Jezeršek, ki ga med drugim poznamo kot sodnika v kuharskem tekmovanju Masterchef, je 40 mladim udeležencem poletne...