Ko davčna oaza postane poslovni model države
  15.10.2013  |  09:38  7
Čas branja: 9 min
Približno 50 držav na svetu velja za davčne oaze, varna zavetja denarja, ki beži pred davkarijo ali išče poti, ki bi oprale njegov nezakoniti izvor; v posle so vpletena tudi najuglednejša imena bank, finančnikov, politikov ...; povprečnemu človeku ni jasno, kako je sploh mogoče, da se vse to dogaja nemoteno pred očmi svetovne javnosti

Članek je bil objavljen v julijsko-avgustovski številki revije Moje finance.

Na vsakega prebivalca Deviških otokov pride 15 registriranih podjetij.

Prava ironija je, da prav upadajoči davčni prihodki nekatere države pripeljejo do zamisli o uvedbi poslovnega modela, ki se mu reče davčna oaza. Tako se je na primer začelo na Cookovih otokih na začetku osemdesetih let. Država poleg belih peščenih plaž in turkizno modrega morja, kar na južnopacifiških otočjih ni nobena redkost, ni imela veliko ponuditi. Britanski kolonialni gospodarji so za sabo pustili samo vožnjo po levi strani, igrišča za kriket in angleški zajtrk. Prebivalci so se izseljevali, saj na otokih ni bilo dela in prihodnosti, tako je njihovo število upadlo na 20 tisoč. Parlament se je sešel na kriznem zasedanju. Ker še niso imeli parlamentarnega poslopja, so se poslanci srečali kar v stanovanjski baraki na glavnem otoku Rarotonga. Tam so leta 1981 sprejeli zakon o mednarodnih podjetjih (International Companies Act), ki v petih poglavjih tujim vlagateljem obljublja, na kratko povedano, tole - prinesite svoj denar, mi pa bomo držali jezik za zobmi. Tako so Cookovi otoki postali davčna oaza. Iz države, v kateri je prej veliko senzacijo povzročila že kraja kolesa, je nastalo zatočišče za davčne ubežnike in kriminalce.

skrinja-ss.1373997730.jpg.o.600px.jpg

Deutsche Bank je prek svoje podružnice v Singapurju do leta 2010 ustanovila 309 navideznih podjetij in družb za upravljanje premoženja, s katerimi je premožnim strankam pomagala prikrivati premoženje.

Tajnost zagotovljena

Vse davčne oaze na svetu imajo skupno lastnost, da ne pobirajo davkov ali pa le malo teh, da dosledno ohranjajo bančno tajnost, zagotavljajo anonimnost in se financirajo s provizijami navideznih podjetij, tako imenovanih podjetij s poštnim nabiralnikom. Za bogataše takšna podjetja ustanovijo posredniki, ki obljubijo, da bo skrivnost ostala skrivnost, za katero upniki, davčni inšpektorji in nekdanje soproge ne bodo nikoli izvedeli. Za korporacije so ta podjetja sredstvo za skrivanje dobičkov in prihranke pri plačilu davkov. Za kriminalce pa so kot nalašč, da se lahko še vedno ukvarjajo z umazanimi posli in operejo tako pridobljeni denar.

Žrtev takšnega početja so države, ki ne morejo izterjati davkov od svojih državljanov, ki skrivajo svoj denar v davčnih rajih. Evropska unija ocenjuje, da njene članice zaradi davčnih utaj in izogibanja plačilu davkov izgubijo približno bilijon evrov na leto.

Vedno znova so raziskovalci med imeni našli politike, despote in diktatorje ali pa njihove potomce.

Razkrinkanje

Zaveso anonimnosti so aprila letos nekoliko dvignili novinarji uglednih svetovnih časnikov, na primer ameriškega Washington Posta, britanskega Guardiana, francoskega Le Monda in nemškega Süddeutsche Zeitunga ter drugih medijskih hiš iz skupaj 32 držav pod vodstvom Mednarodnega konzorcija raziskovalnih novinarjev (ICIJ). Gre za 2,5 milijona izvirnih dokumentov v digitalizirani obliki, pogodb in elektronskih sporočil, pridobljenih iz anonimnih virov, ki razkrivajo delovanje nekaterih davčnih oaz. Obseg teh dokumentov je 160-krat večji od obsega diplomatskih depeš, ki jih je leta 2010 razkril Wikileaks. Poglavitne izsledke svojega raziskovanja so sodelujoči mediji tudi objavili.

fb mf
Spremljajte nas tudi na FB.

Informacije izvirajo s strežnikov dveh družb, ki živita od ustanavljanja anonimnih navideznih podjetij, ki niso nič drugega kot poštni nabiralniki, in jih prodajata zainteresiranim strankam. V teh dokumentih so zapisani pravi lastniki več kot 120 tisoč takšnih podjetij in družb za upravljanje premoženja. Iz njih je mogoče razbrati medsebojno povezanost navideznih podjetij, slamnatih direktorjev in skrivnih pogodb. Razkrivajo trume pomagačev, na primer odvetnike, upravljavce premoženja, svetovalce za naložbe in banke. Poleg tega je iz njih mogoče prepoznati na desettisoče strank, med njimi državne poglavarje in druge politike, tihotapce orožja, utajevalce davkov, goljufe, pa tudi ugledne in slavne ljudi ali lastnike malih in srednjih podjetij. Neredko se zgodi, da podjetniki pred stečajem denar spravijo v tujino.

Pomen davčnih oaz je mogoče razložiti s tremi primeri. Država, iz katere priteče na Kitajsko največ kapitala, je davčna oaza Britanski Deviški otoki. Največja poslovna partnerica Indije je otoška država Mauritius. Največja vlagateljica v nemško gospodarstvo je bila dolga leta Švica.

Podjetni Deviški otoki

Eden izmed soavtorjev zakona, ki je na Cookovih otokih uzakonil davčno oazo, je bil Mike Mitchell, Novozelandec, dolgoletni britanski generalni konzul. Leta 1987 je ustanovil finančno podjetje, ki je ponujalo predvsem storitve, povezane z ustanavljanjem slamnatih podjetij. Mitchell je svojo družbo poimenoval Portcullis, kar pomeni dvižne rešetke. Stranke naj bi že ime prepričalo, da bosta njihova prava identiteta in seveda njihov denar zavarovana kot za rešetkami in zidovi srednjeveških gradov. Leta 2004 je podjetje prodal. Danes se imenuje Portcullis Trustnet (PTN). Sedež ima v Singapurju ter precej podružnic in nekaj sto uslužbencev.

Portcullis je ena od obeh družb, o katerih podatke so razkrili raziskovalni novinarji, s čimer so poskrbeli za razburjenje po vsem svetu. Druga je Portcullisu konkurenčna družba Commonwealth Trust Limited (CTL) s sedežem na Britanskih Deviških otokih. Tam živi 32 tisoč prebivalcev, na vsakega od njih pride 15 registriranih podjetij. Otoki so britansko čezmorsko ozemlje, kar je vlagateljem všeč, saj se tako lahko v najslabšem primeru pritožijo na vrhovno sodišče v Londonu in se jim ni treba zanašati na samovoljnost otoškega pravnega sistema. Soustanovitelj CTL je bil Kanadčan Thomas Ward, ki je družbo vodil do leta 2008 in je na leto registriral od tri tisoč do pet tisoč navideznih podjetij.

Seznam uglednežev

Seznam imen, ki se skrivajo za 120 tisoč slamnatimi podjetji in družbami za upravljanje premoženja, je dolg in raznovrsten. Na njem poleg zvenečih imen, kot so predlanskim umrli plejboj Gunter Sachs, Elie de Rothschild, leta 2007 umrli ustanovitelj züriške Rothschildove banke, ki je na Cookovih otokih imel 20 družb za upravljanje premoženja, ali baronice Carmen Thyssen-Bornemisza, najdemo imena malih in srednjih podjetij ter malih kriminalcev. Zastopani so tako grški davčni ubežniki kot indonezijski milijarderji, tihotapci orožja in trgovci z diamanti, upravljavci hedge skladov, zobozdravniki, pevke in navadni državljani.

Vedno znova so raziskovalci med imeni našli politike, despote in diktatorje ali pa njihove potomce. Tako med podatki najdemo imena tistih, ki so zimbabvejskemu diktatorju Robertu Mugabeju pomagali, da se je izogibal mednarodnemu embargu. Podatki o Marii Marcos Manotoc, hčerki nekdanjega filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa, razkrivajo, da ima na Deviških otokih družbo za upravljanje premoženja Sintra Trust, s katero se izogiba plačevanju davkov v svoji domovini. Zelo verjetno je, da denar, ki ga upravlja Sintra Trust, izvira iz nezakonito pridobljenega premoženja njenega pokojnega očeta, ki je oropal državno blagajno ter odnesel pet milijard dolarjev. Uporabnici davčnih oaz sta tudi hčerki azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva.

Najnovejša primera politikov, ki svoj denar skrivajo v davčnih oazah, sta zdaj že nekdanji francoski finančni minister, ki je priznal, da je imel v tujini skrivni bančni račun, in je zaradi tega odstopil, in Jean-Jacques Augier, vodja predvolilne kampanje predsednika Hollanda. Augier je solastnik dveh podjetij na Kajmanskih otokih.

Zasoljeno, a se splača

Kdor se odloči za davčne oaze, mora imeti vsaj nekaj milijonov, da se zapleteno prikrivanje splača. Ponudniki teh storitev zahtevajo nekaj tisoč dolarjev provizije na leto, poleg tega je treba plačati honorar odvetnikom, ki poskrbijo za podrobnosti, morda še odpreti prehodni račun v Švici. Vse te dajatve je treba plačevati leta in leta. Poleg tega je prenašanje premoženja zelo zamudno, pogosto po ovinkih. Vsi triki se splačajo le, če je prihranek pri davkih višji od stroškov. Takšen je primer baronice Thyssen-Bornemisza, ene izmed največjih zbiralk umetniških del na svetu, ki je podjetje Nautilus Trustees Limited s sedežem na Cookovih otokih uporabljala za trgovanje z umetninami, razstavljenimi v njenem muzeju v Madridu. Španija na umetniška dela odmerja davek na premoženje. Če bi baronica umetnine prijavila v Španiji, bi morala plačevati 13,5 milijona evrov na leto.

Najpomembnejša storitev, ki jo ponujajo davčne oaze in zanjo zaračunavajo lepe denarce, je molčečnost. V družbah, kot sta Portcullis in Commonwealth, svojih pravih strank pogosto sploh ne poznajo in molčečnost zapakirajo v dve embalaži ter ponudijo na svetovnem trgu. Kot družbo za upravljanje premoženja, ko je treba samo anonimno shraniti premoženje, ali pa kot podjetje poštni nabiralnik, ko gre za skrivne in nezakonite posle.

Tako se na primer niti mednarodnega kriminala pogosto stekajo v poslopju na Queen Street številka 369 v največjem novozelandskem mestu Aucklandu. Takoj za vhodom v poslopje so poštni nabiralniki, veliko poštnih nabiralnikov. Res jih mora biti veliko, kajti po novozelandskem trgovinskem registru ima tukaj sedež na tisoče podjetij, a ne kakršnihkoli, temveč takšnih, ki so poslovno povezana s tihotapci orožja, mamilarskimi baroni in davčnimi goljufi. Vse to omogočajo ohlapni novozelandski zakoni.

Slamnati direktorji

Prednost podjetja poštnega nabiralnika v primerjavi z navadnim podjetjem ni le pridobitev naslova na južnopacifiških otokih, ki ne zahtevajo davka na dobiček. Veliko bolj zanimiva je pogosto možnost najema lažnega direktorja slamnatega podjetja. Za delovanje sistema so potrebni samo trije formularji. Slamnati direktor, ki se v jeziku davčnih oaz imenuje nominee director, pravemu lastniku z izjavo zagotavlja, da bo ubogal njegova navodila in ne bo imel nikakršnih zahtev do njega ali njegovega podjetja (nominee director declaration). Napiše mu tudi pooblastilo (power of attorney), s katerim pravi lastnik postane dejanski direktor, čeprav s podjetjem v davčni oazi nima nič opraviti. V tretjem dokumentu pa lažni šef zaprosi za svojo odpustitev (resignation letter). To pismo podpiše, a nanj ne napiše datuma. Tako se lahko pravi šef lažnega kadarkoli znebi, in to celo z veljavnostjo za nazaj. Lažnemu direktorju torej že od vsega začetka odvzamejo pravico do poslovnih odločitev in večinoma tudi nima vpogleda v posle podjetja. Lažni direktor pride prav vedno takrat, ko postanejo zadeve nevarne. Javnost zanj izve le takrat, kadar se kaj izjalovi.

Nemci se delajo francoza

Brez bank bi se kolesje mednarodne industrije pomoči pri izogibanju davkov ustavilo. Predvsem velike banke s svojimi globalnimi omrežji pomagajo denar prenesti prek meja svoje države in ga porazdeliti po skrivnih kotičkih sveta. Tako rekoč vse velike banke, od švicarske UBS, nemške Deutsche Bank (DB) ali ameriške JP Morgan, so že bile partnerice omenjenih družb PTN in CTL. Že plačilni promet z davčnimi oazami je zaradi možnosti pranja denarja sporen. Deutsche Bank je ena izmed bank, ki opravi veliko plačilnih nalogov v davčne oaze in pri tem pogosto stopa po robu zakonitega. Kazni za pranje denarja so stroge, zlasti v ZDA. Globe so visoke, v ZDA pa lahko to pomeni tudi prepoved poslovanja.

Deutsche Bank je na spletni strani dboffshore.com, ki je zdaj nehala obstajati, ponujala storitve »offshore«. Na primer na Mauritiusu, kjer je »davčno nevtralno okolje«. Posli banke na tem otoku so dobro potekali. V zadnjem letu se je število zaposlenih v tamkajšnji podružnici banke povečalo s pet na več kot 200.

Podatki, do katerih so se dokopali raziskovalni novinarji, kažejo, da je DB prek svoje podružnice v Singapurju do leta 2010 ustanovila 309 navideznih podjetij in družb za upravljanje premoženja, s katerimi je premožnim strankam pomagala prikrivati premoženje, vsega skupaj pa je od leta 2009 znanih 500 takšnih družb. Posli DB v davčnih oazah pa se lahko skrijejo pred švicarsko UBS, ki je vpletena v delovanje 2.900 navideznih podjetij v oazah.

Nemška vlada je doslej malo storila, da bi takšno delovanje, ki ga v drugih državah kritizira, ustavila. Opozicija vlado celo obtožuje, da te nezakonite strukture vsaj dopušča, morda pa celo ščiti. Ta trditev bi lahko veljala tudi za vlade drugih držav. Vse preveč je verjetno politikov, ki svoj denar prenašajo v davčno prijazna okolja. Šele ob izbruhu finančne krize, ko so države začele reševati banke, se je politika začela zavedati, da je prav veliko teh bank pripomoglo k temu, da so davčni prihodki začeli odtekati in so v državnih blagajnah nastale velikanske vrzeli. Tako so leta 2009 v Londonu na sestanku na vrhu G-20 šefi držav in vlad organizaciji OECD naložili, naj sestavi seznam davčnih oaz in ukrepa proti njim. Ves postopek poteka zelo počasi. Države poleg tega sklepajo tudi dvostranske sporazume o izmenjavi informacij z državami, ki imajo davčne oaze. Sklenjene pogodbe pa še ne zagotavljajo, da se te tudi izpolnjujejo, saj je preverjanje težavno. Tako se poslovanje oaz le počasi krči, saj se celo v Evropi številne države z davčno ugodnim okoljem temu le stežka odrekajo.

Odvetniki, upravljavci, davčni svetovalci ...

Medtem ko je podpora bank mazivo, ki skrbi, da se kolesje poslov v oazah gladko vrti, so odvetniki, upravljavci družb za upravljanje premoženja in davčni svetovalci gorivo, ki mašinerijo poganja. Brez njihovega izvedenstva in nasvetov v zadevah »čezmejnega načrtovanja davkov« bi lahko družbe, kot sta Portcullis ali Commonwealth, na stranke dolgo čakale.

Iz razkritih podatkov je mogoče razbrati, da samo s prej omenjenima družbama sodeluje 12 tisoč finančnih posrednikov, ki ljudi z denarjem povezujejo z državami z ohlapnimi davčnimi zakoni. Med njimi se najde veliko odvetnikov iz Švice, čeprav je veliko tudi odvetnikov iz drugih držav.

Še dolgo bo trajalo, preden bodo davčne oaze, specializirane za »finančne storitve« posebne vrste, spremenile svoj poslovni model. Tega prav gotovo ne bodo storile prostovoljno, saj je globoko zakoreninjen in bi gospodarstvo, ki temelji na njem, zahtevalo temeljite spremembe. O tem priča tudi primer Cookovih otokov, kjer delo za državne urade in Portcullis opravlja isto osebje. Za državno agencijo za finančne storitve in Portcullis Trustnet dela na primer ista ekonomistka ...

Slovenci v oazah

Za davčne oaze očitno nismo imuni niti Slovenci. Zaradi domnevno spornih poslov s podjetjem v Liechtensteinu se je pod drobnogledom organov pregona znašel slovenski podjetnik Darij Južna, prek te davčne oaze naj bi tekli tudi nekateri sporni Vegradovi posli, ko ga je vodila Hilda Tovšak, so pisali v Financah Weekendu. Med drugim so razkrili tudi, da imajo na Cipru podjetje certifikatni bogataš Igor Lah, pa Samo in Iza Login, ki sta zaslovela in obogatela z zabavnimi aplikacijami, ter Ivan Pušnik, solastnik finančne družbe Alta. S ciprskimi družbami se povezujejo tudi posli sinov ljubljanskega župana, navajajo. V seriji prispevkov v oddaji 24ur z davčnimi oazami povezujejo še finančnika Zoltana Vargo, pa obsojenega državnega uradnika Boštjana Šobo, vlagatelja v celo vrsto slovenskih podjetij Marijana Groffa, tudi družino Puntar, ki je prodajala številna zemljišča v Krškem. Podjetje so v davčni oazi ustanovili tudi začetnik prve slovenske komercialne televizije Vladimir Polič, direktor izolske ladjedelnice Tomaž Jeločnik, pa Peter Rajgelj, ki je sodeloval pri nezakonitem tiskanju cigaretnih vrednotnic in tiskanju ponarejenega denarja, in še številni drugi, so razkrivali v oddaji 24ur.

Avtorica članka je Anamarija Urbanija.

Izšla je septembrska številka revije Moje finance!

Kaj med drugim še prinaša najnovejša izdaja revije, si lahko ogledate v galeriji.

Revija je sicer od danes naprodaj tudi v prosti prodaji, lahko pa se nanjo tudi naročite.

 7

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Razno
Razno (45 plus) Kako naj vam starši pred smrtjo zapustijo nepremičnino?

29. maja revija Moje finance organizira edinstven dogodek, kjer boste dobili vse potrebne informacije glede nepremičnin. Odgovarjali bomo...

MOJEFIN
Nakup
Pameten nakup Zakaj se ponudbe med agenti iste zavarovalnice razlikujejo? 

Bralka Sonja bi rada zamenjala agenta, ne pa zavarovalnice. Pri drugem agentu iste zavarovalnice bi namreč lahko dobila višji popust pri...

MOJEFIN
Razno
Razno (45 plus) Kaj naj storim s hišo, zgrajeno v 70. in 80. letih

29. maja revija Moje finance organizira delavnico v sklopu Finančne šole 45 plus, kjer boste dobili vse informacije glede nepremičnin....

MOJEFIN
Nakup
Pameten nakup (reportaža) Peta škornja – skriti in ugoden italijanski biser

Bili smo v cenejši, položnejši in manj oblegani »Sardiniji« kot nekateri pravijo Apuliji, ki leži v peti škornja Italije. Sestavili...

MOJEFIN
Razno
Razno (anketa) Mami, oči, odličen bom. Kakšna bo moja nagrada?

Kmalu bo konec šolskega leta. Še zadnji testi, spraševanja in potem - dva meseca počitka. Kaj pa nagrada ob koncu šolskega leta? Jo...

MOJEFIN
Razno
Razno (45 plus) To je bila najboljša delavnica o nepremičninah! Vse na enem mestu.

Takšni so bili včeraj komentarji takoj po koncu prve delavnice Finančne šole 45 plus. Osemdeset udeležencev je včeraj dobilo...

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (vlagatelj) Donosnost mojega portfelja zaostaja za trgom. Zakaj? 2

Poiskali smo pet najpogostejših krivcev, ki zavirajo donosnost vašega portfelja v primerjavi s trgom, in svetujemo, kako se tem napakam...