Ni tako zelo hudo, kot Slovenci mislite, da je
  21.02.2013  |  08:45  12
Čas branja: 6 min
V zadnjem času marsikdo s trebuhom za kruhom beži v tujino; toda dogaja se tudi nasprotno; tujci prihajajo na delo in življenje v Slovenijo; zakaj le, če je vse tako zelo hudo? Američana Michael in Andrew ter Zelenortočan Eduardo so za Moje finance spregovorili o tem, zakaj so prišli v Slovenijo, kakšna je naša državica in kakšni smo v njihovih očeh videti Slovenci

Od leta 2008, ko se je začelo šušljati o čedalje večji krizi, v kateri sta se znašli svetovno in tudi slovensko gospodarstvo, pa do danes so se tudi največji optimisti začeli zavedati resnosti položaja in težkih časov, ki še prihajajo. Slovenci postajamo čedalje bolj obupani in vse bolj črnogledi. Pa je res vse tako slabo? Našo deželo na sončni strani Alp smo pogledali skozi oči tujcev, ki so si pri nas našli svoj dom in ki nanjo gledajo neobremenjeno.

[A] 4a8dUntitled-9.1361218211.jpg
Zelenortočan Eduardo Bentub opaža, da smo bolj pridni kot Portugalci, a preveč izbirčni glede zaposlitve.

Eduardo Bentub: Ko sem odprl podjetje, je bilo lažje

Po dveh letih življenja v Sloveniji je Eduardova slovenščina presenetljivo dobra. Seveda ima še poseben naglas in včasih mu uide kakšna beseda, toda pogovor teče povsem tekoče. Kot pravi sam, zdaj že razmišlja v slovenščini in je skorajda že povsem naš. Umetnik, ki na platno slika čudovite podobe svojega ljubega doma, Zelenortskih otokov, pravi, da bo tukaj ostal. In zakaj prav Slovenija? Sem ga je pred dvema letoma pripeljala ljubezen. Z Nušo sta se spoznala pred petimi leti in pol, ko je bila ona na izmenjavi v portugalski Lizboni, Eduardo pa je tam delal. Ves čas sta se pogovarjala, kako bi izbrisala kilometre, ki so ju ločevali in po prvotnem načrtu bi moral par skupaj zaživeti na Portugalskem. Toda, ker je družina za Slovence zelo pomembna, pravi Eduardo, je njun skupni dom postala Slovenija. Sam je že pri 21 letih odšel v drugo državo in začel skrbeti zase, emigracije so namreč za prebivalce Zelenortskih otokov nekaj povsem običajnega, zato je bil ta korak zanj toliko lažji. O pravilnosti odločitve ne dvomi. Kulturnega šoka ob selitvi ni doživel, ker je že prej prihajal sem na počitnice in že takrat se mu je prikupila slovenska narava, predvsem hribi, v katere rad zahaja. »Morda bi se lahko po tem, ko bom že star, vrnil na Zelenortske otoke in užival v preprostem, nestresnem življenju ob morju,« razmišlja Eduardo, ki je na Portugalskem pustil svojo dobro plačano službo na delovnem mestu menedžerja bara in se, kar zadeva finančno stabilnost, odpravil v neznano.

Na začetku mu je bilo zelo težko, saj zaradi birokratskih ovir slovenski delodajalci neradi zaposlujejo tujce. Ko je odprl svoje podjetje, je bilo nenadoma vse lažje in hitro si je našel delo. Zdaj poleg fotografiranja opravlja še dve službi in je pravi deloholik. Za Slovence pravi, da smo zelo delavni, veliko bolj kot Portugalci in zato se lahko v tem pogledu bolj poistoveti z nami. Opaža pa, da so nekateri domačini tukaj zelo neprilagodljivi in iščejo delo le v svojem poklicu, zato meni, da jim je toliko težje. Seveda so razmere v državi težke, a smo Slovenci po njegovem mnenju vseeno preveč črnogledi. Ne glede na to, da veliko delajo in so za to gotovo premalo plačani, ima večina še vedno lepo življenje, pravi. Zdi se mu, da država deluje. »Slovenija ima dober zdravstveni sistem in socialno zavarovanje. Na Portugalskem je večinoma vse zasebno in plačljivo, tudi šole, zato si tudi izobrazbo težje privoščiš,« pravi Eduardo. Njihov javni sistem je precej manj učinkovit od slovenskega in tudi zato se mu zdi življenje tukaj lažje, čeprav je primerjava držav, v katerih je živel in jih šteje za svoje, skoraj nemogoča. Zelenortski otoki bodo vedno njegov dom. Življenje tam je mirno, počasno in na splošno občutno manj stresno, a sam je živel v portugalski prestolnici precej bolj živahno in razburljivo. Slovenija je nekje vmes, družinska država, pravi Eduardo, ki se na Portugalsko vrača morda le enkrat na leto, na Zelenortske otoke pa še redkeje. Najbolj pogreša prijatelje in pivo, ki je menda boljše od slovenskega.

Slovenci v očeh večine Portugalcev veljamo za hladne in nesimpatične, a se sam z njimi, po izkušnjah sodeč, ne strinja. Slovenska hrana mu je všeč, še najbolj golaž in jabolčni zavitek, čeprav ne razume, kako lahko pojemo toliko zelenjave. Na Zelenortskih otokih v prehrani prevladujejo meso ter ribe in obroka brez ene od teh sestavin si sploh ne predstavlja. Prav ogorčen je, kako lahko Slovenci kakšen dan jemo le zelenjavo ali pa obrok, v katerem je meso zgolj dodatek.

[A] 4cc0Untitled-10.1361218256.jpg
V Ameriki ne obstaja odgovor, da je kaj nemogoče, tukaj pa se to rado ponavlja, pravi Newyorčan Michael Manske.

Michael Manske: »Bolj znate uživati življenje kot Američani«

Newyorčan Michael je prišel v Slovenijo že leta 2001, razlog njegovega prihoda pa je bila njegova takratna partnerica. O naši državi je vedel bore malo, le to, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana in že od otroštva mu je to ime zvenelo zelo zanimivo, kot denimo Ougadougou in Pjongjang. Zaradi podob iz vzhodne Evrope si je predstavljal sive betonske in enolične zgradbe in zaradi tega je imel še nekaj pomislekov pred prihodom. Ti so bili, kot ugotavlja zdaj, neutemeljeni, je bil pa ob prihodu šokiran nad neprijaznostjo prodajalcev v trgovinah. Pravi, da je v Ameriki drugače in da tam prodajalci dajejo vtis, kot da so tvoji najboljši prijatelji. In kakšne so še razlike? »V Ameriki ne obstaja odgovor: ‚To pa ne gre, to ni mogoče.' V Sloveniji pa se to rado ponavlja,« pravi Michael.

Lažja kot v Ameriki je tu glavna sestavina življenja, in sicer življenje samo. »Slovenci znajo bolj uživati življenje kot Američani,« razmišlja in zato upa, da bo lahko ostal v Sloveniji. »Življenje je v Sloveniji vsekakor bolj kakovostno, razen če si v Ameriki multimilijonar. Veliko Slovencev ima Ameriko za sanjsko deželo, ampak ne vedo, da tretjina Američanov ne gre na dopust, da nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja in da kava tam sploh ni dobra,« pravi Michael.

Tudi Michael se je z dobro službo v ZDA, delal je namreč pri Bloombergu in pri Wall Street Journalu, odrekel stabilnosti in prišel na drug konec sveta brez zagotovljenega dela. Prav v tistem času so na Radiu Slovenia International iskali angleško govorečega voditelja in s svojim humorjem in spretnim obračanjem besed je seveda takoj dobil delo. V prvih slovenskih korakih, ko še ni govoril popolne slovenščine kot danes, se mu je najtežja slovenska beseda zdela kakav. »Pomislite, da sedite v polnem lokalu in natakarici naročite topel sladek čokoladni napitek: 'Rad bi kakav' - besedo pa namesto na drugem naglasite na prvem a. Z lahkoto spravite v smeh vse goste, natakarico, sebe pa, milorečeno, v zelo neroden položaj,« opisuje Michael eno izmed številnih slovenskih dogodivščin.

In kakšni smo Slovenci v njegovih očeh? Zdi se mu, da smo premalo domoljubni. Po eni strani mu je to kot tujcu všeč, saj se počuti popolnoma varnega, po drugi strani pa se mu to zdi sebično, saj vsak misli samo nase, ne pa na skupno dobro. Zelo ga skrbijo zdajšnje gospodarske razmere, tudi zaradi slovenske vsesplošne črnogledosti, saj bi po njegovem mnenju morali z upanjem gledati v prihodnost. Včasih pa smo tudi smešni. Smešno se mu zdi, da se Slovenci bojijo vetra, češ če boš stal na vetru, se boš prehladil. »Tega v Ameriki ne poznamo, tam so vsi prostori klimatizirani in nikogar ni strah, da bo zaradi tega zbolel,« v svojem slogu razlaga Michael.

[A] 6f46Untitled-11.1361218273.jpg
Miamijčan Andrew Dikas obožuje slovensko hrano, do zdaj pa so se mu najbolj prikupili sicer ne najbolj slovenski čevapčiči.

Andrew Dikas: V Sloveniji je vse majhno

Miamijčan Andrew je prišel v Slovenijo šele pred dobrim mesecem, tu pa bo ostal predvidoma dve leti, za kolikor je podpisal pogodbo s Košarkarskim klubom Grosuplje. V zadnjem letu je prebredel že kar nekaj držav, v začetku leta je igral na Švedskem, potem nekaj časa v ZDA, nato v Mehiki in zdaj se je vsaj za nekaj časa ustalil pri nas. Kot pravi, ima Slovenija v svetu status košarkarske velesile in je odlična odskočna deska za preboj med največje, poleg tega pa je poznal slovenske košarkarje, ki igrajo v ameriški košarkarki ligi NBA, in zaradi njihove odlične igre sklepa, da se tukaj dela dobro.

O Sloveniji na splošno je pred prihodom vedel le tisto, kar mu je uspelo izbrskati na spletu, da prihaja v majhno državo z zelo slikovito pokrajino. Prijatelji in znanci so ga strašili, da je hrana tukaj zanič in da bo zagotovo shujšal, kar pa je, kot je ugotovil pozneje, vse prej kot res. Pravi, da obožuje slovensko hrano, do zdaj pa so se mu najbolj prikupili sicer ne najbolj slovenski čevapčiči.

In kakšna se mu zdi Slovenija? Slovenci se mu zdimo prijazni, Slovenija pa mirna in v družinsko življenje usmerjena država. Nenehno namreč srečuje mlade družine z majnimi otroki, všeč pa mu je tudi, ker na ulicah ni nasilja. »V tej majhni državi je vse majhno,« se ne more načuditi Andrew: »Imate celo majhne skodelice in majhne sobe.« Pogreša multikulturnost, ki je je navajen od doma. Tukaj so večinoma sami Slovenci in temnopolt človek je za majhen kraj prava redkost. Ves čas strmijo vanj, čeprav ga to ne moti. Veselo pozdravlje vse tiste, ki ne morejo odtrgati pogleda in se jim samo smeji.

Prijateljstva za zdaj sklepa le znotraj kluba s svojimi soigralci, saj mu ob napornih treningih za druženje zunaj igrišča primanjkuje časa. Slovenska glasba se mu zdi smešna, in ko smo pri smešnih rečeh, Slovenci tudi plešemo smešno, pravi. Ogorčen pa je nad tem, kako dolgo se otroci ne osamosvojijo od staršev. »V Ameriki se pri 18 odseliš in začneš skrbeti sam zase, tukaj pa ljudje še pri 30 letih živijo skupaj s starši.« A kljub takšnemu razmišljanju tudi sam pravi, da najbolj pogreša družino, čeprav je tega po vseh letih ločenega življenja od staršev, treh bratov in sestre, že navajen. Skoraj vsakodnevno se pogovarjajo po Skypu in tako nadomestijo družinsko življenje. Vsesplošne krize sam ne občuti in glede na to, da ljudje še vedno zapravljajo in so nakupovalni vozički polni, meni, da ne more biti tako hudo, kot so neoptimistični Slovenci.

Članek je bil objavljen v septembrski številki 2012 revije Moje finance.

 12

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (pregled) Koliko me stane trgovanje s slovenskimi delnicami

Marsikdo razmišlja o nakupu vrednostnih papirjev oziroma trgovanju z njimi - sploh ker banke na depozit tako rekoč ne dajo obresti,...

MOJEFIN
Razno
Razno (galerija) Dan D: kaj smo izvedeli na prvem investicijskem dogodku za male delničarje 5

Kako gospodarska aktivnost in politika vplivata na borzne tečaje slovenskih blue chipov? Nekateri vidijo v bližnji prihodnosti tudi...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 2. dan) Ne vem, kje bom pri 50, ampak se bom že znašel

»Nismo vedeli, da se morajo športniki, ki niso v klubih, truditi zbirati sredstva za svoje športno delovanje,« so bili začudeni...

MOJEFIN
Varčevanje
Varčevanje (seznam) Preverite, katere vrednostne papirje smo opustili

Letos so imetniki opustili 46 vrednostnih papirjev, od leta 2017 pa 346. Preverite seznam.

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek Dilema: kupiti NLB prek londonske ali ljubljanske borze?

NLB je edina slovenska delniška družba, katere vrednostni papirji kotirajo tako na ljubljanski kot londonski borzi. Na ljubljanski so to...

MOJEFIN
Zaslužek
Zaslužek (psihologija denarja) Ko nam nikoli ni dovolj

Ideja, s katero se v borznih pogovorih ne morem povezati, je ta, da je pomembno imeti »vedno več«. Ampak zakaj? Zakaj je pomembno imeti...

MOJEFIN
(Finančna šola za najstnike, 4. dan) Mladi v šoku, ko so slišali, koliko stane vzdrževanja avta

Ko so mladi na Poletni finančni šoli slišali, koliko jih stane nakup avtomobila in potem še vzdrževanje, so bili skorajda brez besed;...

MOJEFIN
Razno
Razno (Finančna šola za najstnike, 1. dan) Svojim otrokom sem kar s sladoledom razložil, kaj je to davek

Kuharski mojster Luka Jezeršek, ki ga med drugim poznamo kot sodnika v kuharskem tekmovanju Masterchef, je 40 mladim udeležencem poletne...